Ne učiteljica, ampak navduševalka (VIDEO)

Kako odpreti kozarec, pri katerem pokrov trmasto vztraja na mestu? Preprosto, če imaš dobro učiteljico kemije. »Kozarec obrnemo na kovinski del in rahlo segrejemo pokrov. Ko se kovina razširi, popustijo sile med kozarcem in pokrovom in ga brez težav odpremo,« je pojasnila Renata Filipič, učiteljica kemije na osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani.

Abstraktno kemijo je z eksperimentalno-raziskovalnim pristopom spremenila v praktično, učence pa iz klasičnih poslušalcev, ki si zapisujejo podatke in se jih učijo na pamet, v raziskovalce in umetnike. Tisti dan, ko smo jo obiskali, je bila na tabli še vedno zapisana naloga, na mizi so ležali pripomočki, ki so jih morali otroci uporabiti pri uri. In njihova naloga? Skupine so morale same iznajti eksperimenta, s katerima so določili, v katerem kozarcu je sol in v katerem sladkor. »Sladkor v raztopini, denimo, ne prevaja električnega toka, sol ga,« je razkrila eno od rešitev.


 

Ocen ne potrebuje

Eksperimentalno-raziskovalni pristop so pred leti v okviru inovacijskih projektov na zavodu za šolstvo dopolnili s poukom na prostem. Narava je tako postala učilnica in učiteljica, naključni mimoidoči pa morebiten vir informacij. »Na tržnici smo raziskovali sadje in vir informacij so bili trgovci. Ko so se otroci tretjega razreda vrnili v učilnice, so na globusu poiskali, od kod je prišlo.«
Prepričana je, da je klasičen frontalni način poučevanja, ko učitelj stoji pred razredom in podaja informacije, preživet.



Podatki so v času digitalizacije vselej pri roki, generacije otrok so drugačne. »Učenci so se v zadnjih desetih letih spremenili toliko kot prej v tridesetih letih skupaj,« je povedala. Dodala je, da je ena od glavnih težav izobraževanje učiteljev. Ti namreč niso imeli izkušnje z drugačnim, aktivnejšim načinom poučevanja, prav tako med študijem niso spoznali alternativ. »Učiteljem bi rada predstavila aktivne metode poučevanja, da spodbujajo otroke k razmišljanju, raziskovanju, da sodelujejo in pri tem uživajo.« Metoda dela z raziskovanjem – ko si otroci zastavijo vprašanje, načrtujejo eksperiment, ga prikažejo, povlečejo sklepe, morda najdejo inovativen odgovor – je po njenih besedah izredno učinkovita. »Ne morem trditi, da sem vse otroke tako navdušila s kemijo, sem jih pa morda več pritegnila v učni proces.«



Poudarila je, da je treba učne načrte prečesati, znova bi bilo treba razmisliti tudi o načinu ocenjevanja. Sama, kot pravi, ne potrebuje ocen. »Učenci, ki jih to zanima, se samostojno učijo tudi doma, če jih kemija ne zanima, mi jih ni treba na ta način ocenjevati.«
 

Šele kot učiteljica kemije je zaživela

Alternativne načine poučevanja je razvijala v okviru skupine učiteljev na zavodu za šolstvo, ki so si izmenjevali dobre prakse, razmišljali o inovacijah v poučevanju ter jih poskušali vplesti v vsakodnevno delo z učenci. Leta 2017 so skupino razpustili. »Protestirali smo, pismo smo naslovili tudi na takratno ministrico, ampak nismo dobili odgovora.« Želi si, da bi podobna skupina, v kateri se ideje laže in bolje obrusijo, znova zaživela. Ima še eno željo, da bi lahko svoje izkušnje z aktivno raziskovalno metodo poučevanja delila z drugimi (bodočimi) učitelji.

»Ko sem prvič prišla v razred, mi je otrok skočil skozi okno. Bili smo v pritličju, zgodilo se ni nič hujšega, a takrat sem si mislila, da to ne bo zame,« je razkrila svojo prvo izkušnjo v vlogi učiteljice. Tisto šolo je po mesecu dni zapustila. Znova je poskusila drugje. Šele ko je stopila v razred kot učiteljica kemije, je zaživela. Njeno navdušenje za kemijo je tudi za tistega, ki se bežno sreča z njo, nalezljivo. V vseh letih je z njo »okužila« veliko učencev, vedno išče načine, kako praktično približati kemijo učencem in kako dopolniti svoje ure. »Do konca profesionalne poti se bom trudila, da ne bom le učiteljica, ampak predvsem navduševalka.«