Ljubljana – Šolanje se bo prihodnji teden nadaljevalo na daljavo. Ministrica za izobraževanje Simona Kustec je dejala, da so se za to odločili zaradi skrbi za zdravje, ter dodala, da je ukrep začasen. Zakaj je treba zapreti vse šole, čeprav v nekaterih okužb ni, je odgovorila, da mora izobraževanje potekati za vse na enak način. Kako torej rešiti problem belih lis po državi, zaradi katerih otroci ne bodo na enak način dostopali do pouka (ali sploh ne), pa ministrica odgovarja, da bodo v prvi vrsti pomagale šole. Kako naj bi to rešile do ponedeljka, ni znano.

Republiški odbor združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol je ministrici včeraj poslal predlog, naj se prihodnji teden v šole vrnejo vsi učenci ali vsaj učenci do petega razreda. Vlada jih ni uslišala, predsednik združenja Gregor Pečan pa vztraja, da bi bilo bolje, ko ne bi zapirali kar vseh šol po vrsti, saj so razmere zelo različne: »S tako odločitvijo se po nepotrebnem znižuje standarde vsem. Zaradi nekega odstotka šol, kjer so okužbe.«



Ministrica pa je ponovila: »Izobraževanje v Sloveniji mora po ustavnem načelu potekati za vse na enak način. Neodvisno od tega, ali smo v najmanjši vasici ali v največji mestni občini Ljubljana, morajo učenci dobiti enako obliko znanja na enak način.« A pogojev, ki bi omogočali enak dostop do izobraževanja na daljavo, nimajo vsi enakih. Bele lise po državi ostajajo, nekateri ostajajo brez dostopa do spleta. Ministrica odgovarja, da so se s tem ukvarjali že spomladi, in pričakuje, da »vse te dobre prakse, izkušnje ponovno osvežimo in aktiviramo. Če bodo še vedno obstajale individualne stiske, je vsekakor prvi naslov šola, sicer pa pričakujemo, da bo pomagal tudi bodisi regijski center zavoda za šolstvo bodisi pa naše ministrstvo.« Kako bodo to storili, če se na razpise za gradnjo omrežja na območju belih lis operaterji sploh ne prijavljajo, ni jasno.
 

Kdaj smo enaki?

Dr. Eva Klemenčič s Pedagoškega inštituta opozarja, da argument enakosti pogojev ni uresničljiv. »Ne verjamem, da bo država sposobna konec tedna zagotoviti enake pogoje dostopa do računalnika in spleta. Tudi z zapiranjem šol s prilagojenim programom se prav za te učence zmanjšuje približevanje neke vrste enakim pogojem. Razlike se bodo še povečale. To se mi zdi zgolj izraba nekega argumenta, ki se pač lepo sliši. Nenadoma se govori o enakosti pogojev za šolanje, država pa ni sposobna zagotoviti niti tega, da ustrezno ublaži neenake socialne pogoje otrok in mladostnikov, ki so pri izobraževanju zelo pomembni.«



Kustečeva je o zapiranju šol s prilagojenim programom dejala, da je zanje zavod za šolstvo pripravil posebno okrožnico: »Pričakujem, da bodo zaposleni v sklopu šolskega procesa zelo intenzivno in s spomladanskimi dobrimi izkušnjami pristopili k temu, da bo ta proces potekal, kolikor je možno najbolje.« Spomladi sicer to ni potekalo dobro. Tudi zato so ravnatelji s posebnim poudarkom predlagali prav odprtje šol s prilagojenim programom, je dejal Pečan: »Tam so take spremembe dela še izrazitejše in bistveno drugačne. Otrok je bil, denimo, že suh, po izobraževanju na daljavo pa je bil spet v plenicah.«
 

Prilagoditev ciljev

Klemenčičeva pred ponovnim izobraževanjem na daljavo, ki so ga centralizirano določili, opozarja, da se mora način poučevanja vedno prilagajati učečim se: »Zakonsko je omogočeno, da šole same izberejo učna gradiva. Treba je upoštevati načela individualizacije in diferenciacije. Če sledimo dejstvu, da otroci na enak način dosegajo svoje znanje, kar govori ministrica, je v nasprotju s tem, da učiteljem govorimo in jih prepričujemo, da imajo avtonomijo pri izbiri podajanja znanja. Kar se mi zdi ustrezno narediti centralizirano in enako za vse, je, da se nemudoma določi cilje, ki jih v tem šolskem letu ni nujno usvojiti.«