Kirurg Bitenc - nova siva eminenca slovenske zdravstvene scene?

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta današnji klepet Od srede do srede začela s čestitko ženskam ob 8. marcu in nadaljevala s »planiško interpelacijo« - kot je dogodek, oznanjen pod napravami za nordijsko smučarsko prvenstvo, kjer je Janez Janša napovedal, da bo SDS vložila interpelacijo zoper vlado, poimenoval Žerdin.

Eden od razlogov za interpelacijo, je spomnil, je združitev muzeja novejše zgodovine z muzejem osamosvojitve, drugi je vezan na zdravstvo – skratka, »kompleksna brkljarija« razlogov. Običajno so interpelacijo napovedovali iz prostorov stranke ali poslanske skupine, tudi prek elektronske pošte in družabnih medijev. Tokrat pa je Janša uporabil kuliso planiških skakalnic in tekaških prog, je Žerdin izzval Markeša, ki se je odzval: »Pač v populistični maniri s populistično potezo.« Dejstvo, da kdo interpelira celotno vlado, je sicer nekaj novega, je navrgel: »Temu se drugače reče konstruktivna nezaupnica. Če napadeš, napadeš ministra, razpišeš volitve ... S tem pa, kot da je nekaj narobe.«

Kot pravi Žerdin, je interpelacija po poslovniku, zakonodaji in ustavi možna, je pa ustavni red protisloven: »Kajti najbolj čista verzija, s katero se po ustavnem redu ruši vlada, je institut konstruktivne nezaupnice. To pomeni, da mora najprej biti postavljen novi predsednik vlade, šele nato se odstavi starega. Z interpelacijo celotne vlade pa se vlado zruši, ne da bi ob tem imenovali novega predsednika vlade.« Situacija je po Žerdinu dokaj nesmiselna, kajti člen o konstruktivni nezaupnici v ustavi je tak, kot je, zaradi imperativa politične stabilnosti: »Ta predpostavlja, da prostor predsednika vlade ne sme biti izpraznjen. Vsak trenutek je treba vedeti, kdo je predsednik vlade.«

Poskus destabilizacije javnega mnenja

Celotna situacija je po Žerdinu izključno hipotetična, saj tako premier Robert Golob kot Janez Janša vesta, da opozicija nima zadosti glasov za izglasovanje interpelacije. Niti se ji ne bo pridružila NSi. Po Markešu gre bolj kot za destabilizacijo vlade za poskus destabilizacije javnega mnenja. »Ali pa za poskus, da se NSi spravi v zadrego,« doda Žerdin in spomni, kako SDS ni podprla NSi pri nameravani interpelaciji ministrice za kulturo, torej NSi zdaj vrača žogico. »Seveda,« se strinja Markeš, »ker lahko NSi preživi na političnem prizorišču le v toliko, kolikor se znotraj desnice razlikuje od SDS. NSi pobude hkrati nikoli ne bo mogel prevzeti in se boriti za to, da ne bo izbrisan s tega polja, Janša pa ves časi teži k temu, da bi ga usodno posrkal vase. Paradoks je, da lahko NSi preživi le v toliko, kolikor se  upira Janši. Kritika NSi je, da je precej huda neoliberalna lobijska izpostava. V tem ga Janša ne more kritizirati, ker je tudi sam tak. Razlika med njima je le v tem, da Janša znotraj izpostavljenosti poskuša prevzemati pobudo, in ne dopušča, da jo vodijo drugi. Hkrati Janša dela rezervne scenarije. V tem smislu je morda edini inovativen v Sloveniji: levo od sebe prigrajuje Anžeta Logarja z njegovo kulturniško noto, umirjenostjo. Janša se, skratka, pomika proti levi, da bi bil sprejemljiv širokim množicam. Desno od sebe pa prigrajuje Pavla Ruparja s populistično šarado upokojencev. Janša torej že deluje, medetapni cilj pa so sprotne detonacije in destabilizacija vlade v javnem mnenju. Njegov program je sicer diaboličen, a je smiseln.«

Ali je tudi koalicijska pogodba potrebna prenove?

Primer kirurgije Bitenc

V nadaljevanju sta se komentatorja dotaknila zdravstvene krize in apetitov, vezanih na privatizacijo zdravstva. Žerdin dvomi, da je v interpelaciji naslovljen očitek privatizaciji zdravstva. Hkrati pa po njegovem postaja vedno bolj očitno, da imamo v Sloveniji na politično-zdravstvenem odru novega, pomembnega akterja, kirurga Marka Bitenca, ki je med drugim delni delodajalec aktualnega ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana. Ta namreč svojo kirurško kondicijo ohranja v zasebni ustanovi, pri kirurgu Bitencu, in ne v kakšni javni zdravstveni ustanovi. Je torej Bitenc nova siva eminenca slovenske zdravstvene scene, povezana z ideologijo, da je treba čim več prostora prepustiti tudi zasebnim zdravstvenim institucijam, se sprašuje Žerdin. Markeš, ki priznava, da ga je povezava z Bitencem presenetila, omeni lucidno analizo portala Necenzurirano, ki razgalja »nemogoč položaj ministra«. Kajti po mnenju avtorja ta ne bo mogel po eni strani ščititi javno zdravstvo, po drugi pa biti zaposlen »pri vzvodih demontaže javnega zdravstva«; pri teh, meni avtor omenjene analize, prednjači prav kirurg Bitenc, ki se – tako Markeš - pojavlja kot prišepetovalec pri vseh vladah in v vseh možnih vlogah. Minister Loredan in predsednik vlade Golob se bosta morala do te dvojne vloge reševanja javnega zdravstva opredeliti, je prepričan Markeš, ki meni, da gre pri demontaži javnega zdravstva za dolgoletno načrtovano akcijo, ki jo je podpirala tudi zdravniška zbornica, kjer najdemo iste ljudi, ki tudi »zdaj vrtijo ta kolos«.

To, da se ministrstvo skupaj s KPK loteva posameznih akcij, je lahko potencialni zavlačevalni manever, pravi Markeš, ki utegne pripeljati do skrajne točke zloma in  okoriščanja vedno istih ljudi. Zdaj je KPK celo sporočila, da je bil minister zaradi domnevnih pritiskov na zdravnike sam preiskovanec, doda: »Ta manever s KPK je očitno spet le 'neki manever'. Prejel sem vprašanje, zakaj nisem opazil, da se ministrstvo ne povezuje z Računskim sodiščem, ki bi lahko o teh zadevah povedalo veliko več in bolj kompetentno. V zadevi kirurgije Bitenc in njenega lastnika je zato, če vse zapisano na portalu Necenzurirano drži, treba reči bobu bob,« je prepričan Markeš.

In kaj je bob v zadevi Bitenc?

»Da je treba natančno definirati cilje in interese javnega zdravstva,« odgovarja Markeš: »Bistvo reševanja javnega zdravstva je, da je treba koncesionarsko in zasebno dejavnost  organizirati subordinarno v odnosu do strategije države, ki hoče imeti zdravstveno oskrbo regionalno pokrito na primarni in sekundarni ravni. Koncesije oziroma zasebne pobude se nadalje podpira le v toliko, kolikor država nima interesa zanje, denimo na določenih odročnih območjih, ali jih ne more zagotavljati, denimo na specialističnem področju s specialisti z visoko kakovostnimi znanji.« Markeš je v tem kontekstu omenil še korupcijo kot »točko občutljivosti« tako kirurga in vodje strateškega sveta za zdravstvo Erika Breclja kot ministra Loredana in pa potrebo po izjasnitvi o statusu javno-državnega zdravstva. Pri tem je znova potegnil vzporednico s kirurgom Bitencem, ki naj bi lobiral za t. i. nizozemski model prostega zdravnika, kar je teza, ki jo v lobističnih kanalih, kot ugotavlja Markeš, zagovarja tudi NSi.

Premier Golob se je na interpelacijo odzval, češ da mandata ljudstva za upravljanje države niso dobili zato, da se vlada ukvarja z vprašanjem enega ali dveh muzejev, spomni Žerdin, ki se mu je zdel premier »na tej točki ustrezno odrezav«. Meni pa, da bo verjetno treba vprašanje osamosvojitve ustrezno »muzealsko nasloviti«. Markeš, nasprotno, meni, da je to urejeno oziroma da je treba zadevo zgolj depolitizirati. Problem po njegovem je pobuda Pavla Ruparja na eni strani, po kateri je treba vse sledi borčevskih pokojnin in ideologije izbrisati iz slovenskega javnega prostora, hkrati pa muzejski napad na drugi strani, da je treba na novo definirati muzealično vrednost novih prvoborcev devetdnevne vojne: »Razlika med devetimi dnevi zdajšnje in štirimi leti druge svetovne vojne je očitna. Gre za ideološki konstrukt, v katerem dobivamo vedno nove  in nove borce in obremenitve države za zasluge, ki jih v resnici ne more biti, saj je bil pri nastajanju države udeležen marsikdo, pa ne uveljavlja prvoborčevskih pravic. »Tudi novinarji so bili tedaj na okopih,« sklene Markeš, Žerdin pa spomni na izvod Dela iz leta 1991, ki je shranjen v muzeju tiska, pa bi bil, navrže, prav lahko shranjen v muzeju osamosvojitve.