Neomejen dostop | že od 9,99€
»Je svet drugačen od minulega vikenda? Je na istih tirnicah?« tokratni pogovor začne Ali Žerdin. V mislih je imel sobotno ustanovitev Demokratov.
»Ja, minuli vikend je zaznamoval največji dogodek po izvolitvi Donalda Trumpa, to je ustanovitev stranke Anžeta Logarja v Mariboru,« odgovori Janez Markeš.
»Si resen ali me vlečeš za nos?«
»Vlečem te za nos. Skrajno resno. Zadeva ni bila tako spektakularna, kot je bila najavljana dve leti, imamo pa novo stranko, kar je dobro, ker je postavljena transparentno. Ve se, kaj je, kdo za njo stoji in kdo jo podpira, znani so obrazi, ki so na ustanovitvi sedeli, ki so se ji priključili. Na veliko razočaranje ni bilo vseh velikih imen, ki so se najavljala, od Jerneja Pikala do morda celo Boruta Pahorja, če se malo pohecam.«
»Pahor je bil na podnebni konferenci,« doda Žerdin.
»Tresla se je gora, rodila se je miš. Počakati moramo, mogoče ne na prve, ampak na tretje, četrte, pete meritve javnega mnenja, da se stvar uleže.«
»Glede imena ... Približno leta 1991, hkrati s sprejetjem ustavnih amandmajev, je v slovenskem političnem prostoru Demokratska stranka že bila ustanovljena,« spomni Žerdin. »Ustanovitev je sledila razkolu znotraj Slovenske demokratične zveze, Demokratsko stranko so takrat sestavljali Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, France Bučar, Jelko Kacin in še nekateri drugi. Zatem je ta politična formacija ugasnila oziroma se je njen del zlil v Liberalno demokracijo Slovenije. Del je skušal še nekaj časa obstajati, a nekako ni šlo. Gre za obuditev?«
»Ne, vzporednic ni mogoče vleči,« je prepričan Markeš. »Preprosto zato, ker je bila takratna ustanovitev Demokratske stranke način odhajanja od desnega jedra Demosa, od krščanske demokracije in prevladujoče ideološke skorje, ki je izhajala od tam. Sedaj gre za odhajanje od Janše, za programirano odhajanje od njega. Vzporednice glede imena so zanimive, a vsebinsko niso možne. Pač pa je mogoče reči, da je Janša v trenutku, ko se je z Logarjem dogovoril za to potezo, v sebi naredil samoprepoznavo, da v javnosti vendarle figurira kot Mefisto, kot nekdo, ki je temni lik, ki si mora v svoj sistem, da bi ga še bolj obvladal, vgraditi samokritiko. Samokritika je bila mišljena v dogovoru z Logarjem. Eva Irgl in Dejan Kaloh sta padla v ta kontingent. Logar naj bi s svojo mehko, pahorjansko retoriko vzpostavil novo stranko, ki bi jo lahko pripeljal nazaj v domači hlev.«
»Besedo dogovor oziroma to, da sta se dogovorila, uporabljaš zelo vehementno,« doda Žerdin.
»Za to imaš znanstven dokaz. Logarja do danes puščajo pri miru Bojan Požar, Boštjan M. Turk, zmerjaški madžarski tisk ... V tem trenutku na Ptuju verjetno še poteka konferenca o zdravstvu, na kateri sodeluje Nika Kovač. Njo so napadali tako surovo, tako brutalno, da bi morali narediti državljansko pobudo za ukinitev tega tiska. Osebi, ki ima kronično bolezen, so privoščili smrt, češ, itak boš umrla pri 50 letih. S kolom te bom po glavi, ubil te bom. Vse to izvira iz Janševega madžarskega tiska. On je tisti, ki to generira, on ima to mefistovsko pozicijo. Tiste, ki se jih bojijo, neusmiljeno, brutalno napadajo. Morali bi jih fizično ustaviti, da ne rečem, ustavno in pravno. Na drugi strani pa imaš Logarja ...«
»Odpadnika.«
»Odpadnika. Mnenje Nike Kovač o zdravstvu ne pomeni nič, le moralno je tako močna, da se je bojijo, ker lahko, denimo, organizira referendum o zdravstvu, podobno kot ga je organizirala o vodah. Ta trenutek je najmočnejša ženska, hkrati pa najbolj ranljiva. Streljajo v njeno zdravje, kar je najbolj zavržno. Na drugi strani pa imaš Logarja, ki je dejansko odpadnik in izdajalec. Specialist, kakršen je Boštjan M. Turk, bi za take Judeževe, odpadniške zadeve do zdaj lahko napisal že polovico doktorata. Logar pa že dve leti po predsedniških volitvah ni doživel resnega napada od madžarskega tiska, od Požarja, od vseh teh grezničarjev in robotiziranih avtorjev.«
»Sicer se o Logarju pogovarjava, odkar je najavil, da se začenja velika zgodba,« spomni Žerdin.
»Tako je. Zdi se mi, da je v tem času prišlo do metamorfoze, do preoblikovanja. Sva na ravni hipotez in intuicije ... A nekaj se je moralo zgoditi. Janša je ugotovil, da mu je Logar verjetno lahko nevaren. Prvotna želja, da bi izpraznil sredinski bazen in predvsem segel v bazen Gibanja Svoboda, ni več možna. Bolj se nakazuje, da gre za kanibalističen projekt, da se bo zažiral v nezadovoljstvo znotraj SDS. Tudi na ustanovnem kongresu so se našli nekateri nezadovoljneži iz SLS, nekateri iz Jambrekovega ali Virantovega kroga, nekateri tudi iz gospodarstva, kar odraža razočaranje nad neučinkovitostjo Nove Slovenije.
Logar je v Janši uspel vzbuditi določeno nezaupanje, občutek ogroženosti. Sedaj je očitno na zelo nevarnem in suhem terenu, od koder povratka v njegovo staro uspešnost in protektorat SDS več ne bo. Enako velja za tiste, ki so mu sledili. Hkrati se njihova uspešnost kaže kot nekoliko manj eksponentna od pričakovanj, še posebej zato, ker v enem letu ni mogoče sestaviti terenske organizacije strankarskega aparata. Janša pa jim tega suporta ne bo dal. Logarja bodo onemogočali in preprečevali, da ne bi slučajno on postal mandatar. Tega Janša, ki samega sebe že razume kot slovenskega Trumpa, nikoli ne bo dovolil.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji