Beseda invazija se v slovenskih slovarjih začenja pojavljati šele med obema vojnama. Najbližja slovenska ustreznika te tujke sta vdor in vpad (SSKJ razlaga invazijo kot »množično prodiranje, vdor vojaških sil ene države v drugo, vpad«), ki sta izpeljana iz glagolov vdreti in vpasti. Invazija se v slovanskih etimoloških slovarjih (češkem, poljskem, slovenskem, slovaškem) razlaga iz poznolatinskega invāsiō ('oborožen napad, vdor'), kar je izpeljano iz glagola invādere ('vdreti, napasti z orožjem'), kjer in pomeni 'v', vādere pa 'iti, korakati'.
V slovenščino smo prevzeli samo samostalnik, ne pa tudi ustreznega glagola. Seveda besede invazija nismo prejeli kar iz latinščine, pač pa s posredovanjem nemščine, angleščine in francoščine. Kot razberemo iz Cigaletovega nemško-slovenskega (1860) in Pleteršnikovega slovensko-nemškega slovarja (1894–1895), v slovenščini nekdaj nismo imeli enobesednih izrazov za oborožen napad, vdor, niti ne za njihove glagolske ustreznike, saj večina od njih izvira šele iz 19. stoletja. V Kastelec-Vorenčevem latinsko-kranjskem slovarju (1680–1710) se latinski glagol invadere prevaja v slovenščino takole: na eniga planiti, ſe ga lotiti, ſe zhes eniga vs˙digniti, nad eniga s˙kozhiti.
Invazija ima v slovenščini, tako kot v drugih jezikih, tudi preneseni pomen, saj označuje »pojavljanje česa v veliki množini«: invazija tujih turistov, kobilic, komarjev, poceni turškega ali kitajskega blaga in tako dalje. Najbližji slovenski ustreznik bi bil v tem primeru najbrž poplava.
--
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Silvo Torkar.
Komentarji