Srhljivo prazna, a usodna je vsebina besede stečaj. Pomeni stanje podjetja, ko to dalj časa ne more izpolnjevati prevzetih ali sprejetih obveznosti. Tudi njena besedna okolica je pusta. Najpogosteje se povezuje z glagolskimi primitivi (biti v stečaju) in glagoli premikanja (iti v stečaj). Poleg mnogih propadlih podjetij je vitalen pojav kapitalistične družbe tudi stečaj posameznika. Stalna besedna zveza osebni stečaj v svetu prava pomeni stečajni postopek zoper prezadolženo fizično osebo, s katerim prijavljeni upniki prejmejo poplačilo v enakih deležih.

V besedi stečaj ni opaziti nobene semantične dinamike v smeri metonimično-metaforičnih pomenskih prenosov. Zato ji dodajmo ščepec ekspresije in povejmo še enkrat: slovenski letalski prevoznik Adria Airways je strmoglavil, bankrotiral, propadel in na cedilu pustil svoje zaposlene in potnike.



Beseda stečaj je ena tistih besed, ki imajo posebno vplivanjsko moč. Njihova uporaba spreminja stvarnost. O njih je v šestdesetih letih preteklega stoletja na Harvardu govoril filozof J. L. Austin, avtor teorije govornih dejanj. Ko stečajni upravitelj razglasi stečaj, podjetja ni več. Kaj sledi?

Poigrajmo se še z morfemi, najmanjšimi pomenskimi deli besede, in zamenjajmo »s-« z »na-«. Kaj dobimo? Danes že zastarela sopomenka konkurz, izposojena iz latinske zveze concursum creditōrum (shod upnikov), vključuje dve besedi: stečaj in natečaj. Aha. Stečaju Adrie, kot slišimo napovedi, sledijo natečaji (razpisi). In karavana gre naprej (po svetu).



—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: doc. dr. Nataša Jakop.