Inovativne rešitve za potrebe starostnikov

V Sloveniji je Deos največji zasebni ponudnik institucionalnega varstva starejših, ki ima v osmih domovih za starejše kar 1400 mest. Deos je družinsko podjetje, ki že več kot 20 let skrbi za raz­voj prilagojenih storitev za starejše. Prav danes kot prvo odpira po sodobnih smernicah zasnovan center za osebe z demenco – ta je ena najhitreje rastočih bolezni, ki posega v vsakdan vedno večjega števila ljudi – Makov svet v Gornjem Gradu. O izzivih za podjetje in načrtih za prihodnost smo se pogovarjali z glavno direktorico Ireno Vincek in direktorjem Miho Kranjcem.
 

Deos je prvi dom odprl pred 20 leti, prav v Gornjem Gradu. Zdaj ste največji zasebni ponudnik institucionalnega varstva starejših v Sloveniji. Koliko centrov združujete in s kakšnimi kapacitetami?

Irena Vincek: Res je, začeli smo v Gornjem Gradu, pozneje pa so se temu domu pridružili domovi v Medvodah, Cerknici, v Ljubljani domova v Trnovem in Črnučah, pa Horjul, Notranje Gorice in Zimzelen Topolšica. V teh osmih centrih je približno 1400 namestit­venih mest, imamo 800 zaposlenih. V treh občinah izvajamo tudi pomoč na domu, in sicer na Škofljici, Igu in Brezovici. Tržni delež centrov starejših Deosa znaša sedem odstotkov.

21.000 voščil za najmanj toliko nasmehov

Danes uradno odpirate tudi nov Deos center za osebe z demenco v Gornjem Gradu, ki je prvi sodobni center te vrste v Sloveniji. Kako ste se odločili za ta korak in koliko je znašala vrednost celot­nega projekta?

I. V.: Gre za nov center v slovenskem prostoru, imenovan Makov svet, ki na 2300 kvadratnih metrih površin postavlja nove standarde za namestitev oseb z demenco v Sloveniji. Vrednost projekta je znašala okoli pet milijonov evrov. Makov svet je postavljen v prijetno okolje in v njem dela izkušen in visoko usposobljen kader, saj smo želeli doseči najvišjo kakovost bivanja starostnikov.

Koliko namestitev bo omogočal Makov svet in koliko bo znašala cena oskrbe?

Miha Kranjc: Cena v Makovem svetu bo enaka, kot trenutno velja v Deos centru starejših Gornji Grad, kjer prav tako omogočamo namestitev za osebe z demenco. Gre za četrto kategorijo oskrbe, ki v dvoposteljni sobi znaša okoli 41 evrov na dan. Makov svet je pritlični objekt, v katerem je 48 mest za osebe z demenco v okviru štirih gospodinjskih enot. Gre za izključno eno- in dvoposteljne sobe. Vsaka enota s po 12 stanovalci bo imela svojo čajno kuhinjo, skupne prostore. Treba je še povedati, da ima vsaka soba svoj izhod na skupni atrijski vrt.

V Makovem svetu osebe z demenco naj ne bi več imele občutka zaprtosti. Kako je zasnovan?

M. K.: Osnovna želja je bila ustvariti svet v malem, koncept doma. Ob gradnji objektov za različne tipe namestitev se ni mogoče popolnoma prilagoditi zgolj osebam z demenco, zaradi česar nastanejo različne rešitve in omejitev dostopa. V Makovem svetu smo naredili obratno in se popolnoma osredotočili na osebe z demenco. Vse smo usmerili navznoter in dva terapevtska vrtova z več kot 1300 kvadratnimi metri površine naredili na sredini objekta. Park je prepreden s potmi, prekritimi s tartanom, ki je mehak in ob morebitnih padcih ublaži poškodbe.

Vsak element Makovega sveta je bil ustrezno premišljen – od vpliva na čute, senzorike, izbire barv, opreme, regulacija svet­lobe ... Imamo tudi posebne prostore za izvajanje delavnic in preživljanje prostega časa. Želeli smo spodbujati pozitivne občutke, večjo mobilnost in orientacijo v prostoru ter urediti prostor tako, da je negativnih dražljajev, ki lahko povzročijo vznemirjenje in zmedenost, čim manj.

Ste se zgledovali po primerih iz tujine?

M. K.: Samo delno, saj je vedno treba izhajati iz prostora in mož­nosti, ki jih imaš. V projekt smo vključili interne in zunanje strokovnjake ter društva za pomoč osebam z demenco, pregledali smo tudi dobre prakse iz tujine (na Nizozemskem, v Nemčiji in ZDA) in literaturo s tega področja ter zatem pripravili koncept Makovega sveta. Gradili smo leto dni, zdaj pa bodo pomembni program dela za osebe z demenco, njihove aktivnosti ter stalnost kadra.

Kako bo poskrbljeno za varnost?

M. K.: Celoten oddelek je zaprt, vendar zaradi atrijskega načina gradnje in možnosti izhoda iz vsake sobe na atrijski vrt in v pomožne skupne prostore, čajno kuhinjo, omogoča prosto gibanje in komunikacijo med uporabniki. Kar bo zanje predstavljalo svet v malem.

Zagotovitev ustreznih kadrov in organizacija dolgotrajne oskrbe s poudarkom na razvoju sta izziv. Kako se tega lotevate v Deosu?

I. V.: Kadri, ki jih potrebujemo, so zaradi težkega in nehvaležnega dela deficitarni, zato smo pred dvema letoma uvedli štipendiranje. Razpisali smo štipendije za poklice bolničar, zdravstveni tehnik in diplomirani zdravstvenik. Obenem spodbujamo naše zaposlene k šolanju ob delu, da se na primer došolajo v srednješolsko izobrazbo ali do stopnje diplomirane medicinske sestre. Trenutno imamo 17 štipendistov, že marca pa smo poslali na srednje šole ponudbe za štipendije, tako da za novo šolsko leto pričakujemo nove vloge.

Katere profile je najtežje dobiti?

I. V.: Najtežje je dobiti diplomirane in srednje medicinske sestre, zdravstvene tehnike, bolničarje negovalce in tudi kader za kuhinje v domovih za starejše. Diplomirane medicinske sestre odhajajo drugam, ker v domovih za starejše zanje ni veliko strokovnih izzivov. Drugi razlog pa so težki pogoji dela, kot so urniki, tudi delo ponoči in ob koncih tedna.

M. K.: Izobraževalni sistem ne izšola dovolj kandidatov za bolničarje negovalce; po eni strani zaradi omejenega vpisa, po drugi pa ponekod tudi ni dovolj interesa za te srednješolske programe.

Kako še promovirate poklice, ki jih potrebujete?

I. V.: Deos je v letu 2019 pri Social­ni zbornici verificiral program za stalno strokovno usposab­ljanje socialnih oskrbovalcev, tj. pomoč na domu. Izvedli smo že dve izobraževanji in usposobili 30 kandidatov za socialne oskrbovalce; iz te kvote smo dobili tudi že štiri zaposlene.

V pilotni projekt Bivanje starejših na kmetijah so vključene tri kmetije, je pojasnil direktor Deosa Miha Kranjc. FOTO: Blaž Samec/Delo

M. K.: Prav tako smo dejavni na področju izobraževanja, predvsem kadrov, ki jih na trgu varstva starejših primanjkuje. Tako smo v letu 2019 izpeljali inovativen projekt zaposlovanja mladih 200 zaposlitev, v okviru katerega smo mlade brezposelne usposobili za poklice na področju socialnega varstva in jim pomagali pri zaposlitvi pri nas ali kje drugje, in sicer prek razpisa ministrstva za delo in zavoda za zaposlovanje. V okviru projekta je kar 60 odstotkov od teh 200 mladih dobilo delo, zato je bila zagotov­ljena tudi trajnost projekta.

K pozitivni publiciteti prispeva tudi nagrada ministrstva za delo za kakovostno in strokovno delo na področju socialnega varstva delo v zadnjih petih letih, ki jo je prejela direktorica Deos centra starejših Notranje Gorice Ana Petrič.

I. V.: Naj poudarim, da smo pri nas veseli vsake pohvale, predvsem tiste od svojcev, ker takrat vemo, da delamo dobro. Prejeli smo številna priznanja občin, v katerih delujemo, a tako omen­jeno priznanje kot tudi jabolko navdiha, ki ga je Ani Petrič novembra podelil predsednik države, sta poseben razlog za ponos, saj je bilo s tem prepoznano zares dobro delo.
Ana je tudi predsednica dobrodelnega gibanja Skupaj za starejše, članica Gerontološkega društva Slovenije in gonilna sila akcije Mala pozornost za veliko veselje, ki z voščilnicami razvesel­juje starostnike v času božičnih in novoletnih praznikov. Je torej naš motor novih idej, vseeno pa bi želela dodati, da so omenjene nagrade namenjene za ves kolektiv, ker dobre ideje naši sodelavci implementirajo v vsakdanje delo.

Kako je koronska kriza vplivala na vaše delo in kako ste se prilagodili novim razmeram?

I. V.: Koronsko krizo smo zelo občutili, predvsem je pomenila težje, zahtevnejše delo – od nenehnega razkuževanja do dodatne zaščitne opreme, kot so maske in vizirji, ki so oteževali komunikacijo z našimi stanovalci. Hkrati pa nas je to obdobje povezalo, tako zaposlene znotraj naših osmih centrov kot tudi same centre. Nastal je 20-članski tim, v katerem so bili direktorji in glavne sestre iz cent­rov ter uprava, ki smo bili v največji krizi dnevno v navezi prek videokonferenc in si pomagali z navodili, nasveti in kadri ter zaščit­no opremo. Tako smo na primer prerazporejali kadre med centri v primeru bolniških odsotnosti, pa tudi zaščitno opremo. Tu se je dejansko poznala naša moč.

Pomembno je tudi, da so naši zaposleni pomagali Domu Hrast­nik lani julija in avgusta, ko jim je bilo najtežje, tako da res zahvala zaposlenim za tako požrtvovalno delo.

M. K.: Med epidemijo je sodelovanje z ministrstvi na našem pod­ročju lepo teklo, čeprav je bilo v začetku ogromno neznank. Naša mnenja so upoštevali. To sodelovanje dobro teče še naprej.

I. V.: Ministrstvi za delo in za zdravje sta v kriznem času vložili veliko napora v delo z domovi za starejše. Bili so zelo odzivni. Čez poletje smo prostorsko prilagodili naše domove, vgradili vrata in vzpostavili sive/rdeče cone. Hitro testiranje zaposlenih smo začeli že oktobra lani. Zdaj že cepimo prebolevnike, pri stanovalcih imamo visoko prekuženost, pri zaposlenih pa se ta delež vsak dan zvišuje. To je bilo sicer leto izrednega stan­ja, v katerem mnogokateri situaciji ne bi bili kos brez naših zaposlenih, zato gre naša velika zahvala na tej točki predvsem njim. Dejstvo je, da se zavedamo njihove požrtvovalnosti in truda, ki sta ključna za zagotavljanje kakovosti storitev za naše oskrbovance.

Kako ocenjujete težko pričakovani predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je nujen za celovito in sistematično ureditev področja? Po ocenah ministra za zdravje bo do leta 2025 upravičencev do dolgotrajne oskrbe že skoraj 70.000.

I. V.: Veseli smo, da smo po toliko letih le dočakali ta zakon. Iluzorno pa bi bilo pričakovati, da bo rešil vse naše težave. Predlog zakona povečuje sredstva za pomoč na domu, kar je glede na število ljudi, ki jo bo potrebovalo, dobro, saj to pomeni, da bodo starejši lahko dlje časa ostali v svojem okolju. Zakon torej ureja financiranje, ni pa urejena izvedba oziroma področje izvajalcev te pomoči, ki je še vedno prepuščena občinam. Trenutno občine same podeljujejo koncesije na tem področju.
Verjetno bi bilo sistemsko najbolj učinkovito ali primerno, da bi na območjih, kjer že obstaja dom v javni ali zasebni lasti, ta oskrboval ves okoliš s svojimi zaposlenimi – ker je v neposredni bližini in ima usposobljeno osebje, obenem pa so tako najnižji stroški transporta. Ta del bi bilo treba rešiti sistemsko na ravni države, da bi že obstoječi domovi imeli dovoljenje za delo ali koncesijo.

M. K.: Še zlasti je to pomembno za manjše občine. Tako na primer pri nas v Gornjem Gradu nismo izvajalci, pa čeprav smo edini s primernimi kvalifikacijami. Lahko je namreč izbrani izvajalec s čisto drugega konca Slovenije, kar je nesmisel. Zaradi lokacijske omejit­ve na občine je vedno izbran le en izvajalec. Dejstvo pa je, da nas ima veliko izvajalcev dovoljenje za delo – Deos ima dovoljenje za celotno Slovenijo –, s čimer dokazujemo svojo ustreznost po kadrih, referencah in podobno.

Kakšne storitve izvajate na pod­ročju dolgotrajne oskrbe?

I. V.: Poleg zagotavljanja institucio­nalnega varstva v osmih centrih izvajamo pomoč na domu na Škofljici, Igu in Brezovici, imamo dnevno varstvo in socialni servis. Skupaj z Zavodom Aktivna starost pripravljamo t. i. Aktiven dan, program prostovoljstva za starejše Prijatelj srca, obenem pa z družbo Moj načrt sodelujemo pri izvajanju tržne oskrbe na domu prek platforme Junaki na domu.

V Gornjem Gradu od junija izvajamo tudi rehabilitacijo oseb, ki so prebolele okužbo z virusom sars-cov-2. Trenutno imamo šest oseb. Izvajamo celostno rehabilitacijo prebolelih po covidu-19.

Kako pa teče pilotni projekt Bivan­je starejših na kmetijah?

M. K.: Pri pilotnem projektu Bivanje starejših na kmetijah gre za alternativne oblike bivanja (dnevnega ali daljšega) na kmetijah, ki poteka od oktobra 2019 do oktobra 2022. Vanj so za zdaj vključene tri kmetije, saj so za izvajanje te dejavnosti zelo strogi pogoji, kot na primer izobrazba izvajalcev, kdaj lahko starejši tam biva, da je zanj in za izvajalca varno, kdaj bi moral iti v drugo obliko bivanja (tj. v dom) in kako to izvesti, kako ocenjevati to stanje, kakšna je stopnja podpore stroke in podobno. Tak projekt že poteka v Avstriji. Da pa bi pri nas lahko zaživel na polno, bi se morali vanj poleg kmetijskega ministrstva vključiti še ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za zdravje.

V družbi Deos poudarjate, da ste ena najbolj inovativnih zasebnih ustanov institucionalnega varstva v Sloveniji. Kako se kaže ta inovativnost?

Makov svet bo omogočal namestitev za 48 oseb z demenco v okviru štirih gospodinjskih enot, pravi Irena Vincek, glavna direktorica Deosa. FOTO: Blaž Samec/Delo

I. V.: Na ravni družbe imamo oblikovane aktive strokovnih služb iz vseh osmih centrov, aktive direktorjev, glavnih sester, socialnih delavcev, fizioterapevtov, glavnih kuharjev. Aktivi so odgovorni za spremljanje novosti na svojem strokovnem področju, za predloge glede izboljšanja bivanja naših stanovalcev in za implementacijo novih idej. Poleg tega imamo lastno raziskovalno skupino, registrirano pri ARRS, ter že razvite storitve, ki jih ponujamo na trgu.

M. K.: Nenehno uvajamo novosti v svoje delo. Omenili smo že projekt Junaki na domu, v katerem prek platforme povezujemo ponudbo in povpraševanje oskrbe na domu. Delamo z lastnimi zaposlenimi in s preverjenimi izvajalci, saj želimo ponuditi strokovno in varno storitev po vsej Sloveniji. Radi bi zapolnili vrzel, ki nastaja med ponudbo oskrbe na domu, ki jo sofinancirajo občine, in dejanskimi potrebami starejših. Povedati pa je treba, da se veliko oskrbe na domu izvaja z delom na črno.

Kakšno bo podjetje Deos po vaši projekciji čez pet let in kaj vidite kot največje tveganje?

M. K.: Naša petletna vizija je ponujati najboljšo in tudi najprimernejšo oskrbo. Želimo ponuditi vse storitve za starejše na enem mestu, saj je to ključno v sistemu dolgotrajne oskrbe, kjer so storitve zdaj izredno razdrobljene, sistem pa težko razumljiv. Deos je začel z institucionalnim varstvom, danes pa ponujamo vse storitve, ki so na voljo v sklopu dolgotrajne oskrbe. Želimo jih okrepiti, ponuditi vse storitve v okolici naših centrov, jih preoblikovati v neke vrste gerontološke centre, ki svojemu lokalnemu prebivalstvu ponujajo vse, zagotavljati tudi informacije, svetovati in poskrbeti, da lahko prek enega svetovalca dobijo vse. Torej, če denimo ne gredo v oskrbovana stanovanja, ne iščejo pri enem izvajalcu pomoči na domu, pri drugem nečesa drugega, ampak je vse dostopno v enem centru in blizu.

Ali načrtujete še kakšen center za osebe z demenco?

M. K.: Trenutno ne načrtujemo novih namestitev za osebe z demenco, vendar bomo smernice, ki smo jih definirali pri Makovem svetu, uporabili pri naših nasled­njih centrih. Načrtujemo nov dom starejših v Kopru, kjer bomo imeli kombinacijo namestitev, pri čemer bo koncept varovanih enot za osebe z demenco zelo podoben, torej notranji atrij in življenje, usmerjeno navznoter. Te ideje bomo najprej implementirali v Kopru.

I. V.: Dobili smo koncesijo za 214 mest v domu v Kopru. Začetek gradnje načrtujemo konec letoš­njega leta, dom bo večinoma imel enoposteljne sobe, s čimer bomo zagotavljali višji standard bivanja starejših. Pričakujemo, da bo prve stanovalce sprejel leta 2023. Želimo, da naši centri postanejo centri celostne oskrbe starejših v okolju, kjer delujemo.