Ko se na youtubu zavrtita civilna družba in laissez-faire

Sprva so se ob predlogu uredbe Evropske unije o enotnem digitalnem trgu oglašali predvsem nasprotniki predloga, pri čemer so prednjačile piratske stranke in samooklicana civilna družba z organizacijami, ki se zavzemajo za prosto uporabo avtorskih del. Njihove parole v prid svobodnemu internetu pa so se lepo skladale z interesi tehnoloških gigantov, ki si sprejema direktive ne želijo, saj jim ta neposredno obremenjuje bilanco, s tem da jim nalaga obveznost plačevanja avtorskih pravic.
Pred poletjem se je skupnost evropskih ustvarjalcev očitno preveč zanesla na velika glasbena imena, kot so Jean-Michel Jarre in Paul McCartney, ki so direktivo podprla. Plačevanje avtorskih pravic se jim je očitno zdelo tako samoumevno, da o sprejemu predloga skorajda nihče ni podvomil.

A to je bilo podcenjevanje nasprotnikov uredbe. Ti so z bombardiranjem poslancev z nenormalno količino elektronske pošte, ki jo je marsikateri od izvoljenih označil za svojevrstno »ugrabitev interneta«, dosegli, da so tudi oni (vključno s slovenskimi, pri katerih je le eden glasoval za sprejem) podvomili o pravilnosti urejanja spletnega trga na način, kot ga predlaga direktiva.
Argumente nasprotnikov lahko strnemo takole: direktiva bo z uvedbo tako imenovanih »upload filtrov« (gre za tehnološke vmesnike pri nalaganju vsebin na splet), ki jih predvideva 13. člen (ta ureja plačevanje avtorskih pravic na spletnih platformah), »ugrabila internet«, omejila »pravico do obveščenosti«, »uvedla cenzuro« in kratila človekove pravice nasploh.

Za svojo kampanjo, ki ji je bilo očitano, da jo finančno in logistično podpirajo spletni giganti, kot sta YouTube in Facebook (prijela se jih je kratica GAFA: Google, Amazon, Facebook, Apple), so uporabljali revolucionarne parole v duhu »rešimo internet«, ki so bile podprte s profesionalno montiranimi videospoti v stilu holivudskih filmskih reklam, za katere je bilo jasno, da si jih nasprotniki in predstavniki civilne družbe sami ne morejo privoščiti. Videti je bilo, da gre za natančno orkestrirano ofenzivo, ki so jo v ozadju vodili spletni velikani, da bi se izognili plačevanju avtorskih pravic.
 

Evropska fronta proti zavajanju ameriških gigantov

Ker je šlo za očitno zavajanje in manipulacijo z dejstvi, se je avgusta mobilizirala fronta evropskih ustvarjalcev, ki smo se ji pridružili tudi v Sloveniji s skupno izjavo slovenskih ustvarjalcev, znanstvenikov in publicistov, objavljeno v Delu 28. avgusta 2018. Sledila je okrogla miza v organizaciji STA, ki so se je poleg zagovornikov in nasprotnikov udeležili nekateri evroposlanci in glavni poročevalec direktive nemški evroposlanec Axel Voss. Okrogla miza je potekala v konstruktivnem tonu in prinesla nekaj prepotrebnih pojasnil k dejanskim določbam direktive.

Hkrati so bili mobilizirani tudi novinarji, ki jim direktiva daje pravico do plačila za njihovo delo pri nekaterih spletnih uporabah. Med drugim je veliko prahu dvignil videospot francoske tiskovne agencije AFP, v katerem so vizualno preprosto in pretresljivo pojasnili, da novinarji marsikdaj tvegajo življenje za to, da je lahko javnost pravilno in uravnoteženo obveščena, a za svoje delo na spletu niso honorirani. Temu nasprotniki direktive pravijo kratenje pravice do obveščenosti. Razumi, kdor more.
Oglasili so se tudi številni časopisi in mediji, ki so direktivo argumentirano in vsebinsko pojasnili in vzeli v bran, med drugim britanski Guardian in nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung.

Ker so nasprotniki dojeli, da jim argumentov zmanjkuje (že prej so pavšalno opletali z naučenimi parolami), so obrnili ploščo in začeli trditi, da bo direktiva Google in velike platforme samo še ojačala, češ da ji bodo edino one tehnološko kos. Ob tem postajajo vedno bolj agresivni, perfidni in prezirljivi do vsakršnega argumentiranja, pri čemer njihove trditve od vsega začetka temeljijo na postavkah, ki jih direktiva sploh ne vsebuje.

Četudi zelo cenim nekatera prizadevanja piratov in zelenih, moram priznati, da so v primeru avtorskega prava ali temeljito zavedeni ali pa res tako korenito neuki.

Kajti kaj pravzaprav prinaša nova direktiva?

Zadnja uredba o avtorskih pravicah na ravni EU je bila sprejeta leta 2001 (uredba o informacijski družbi ali direktiva InfoSoc), ko je bil splet še v prvi fazi razvoja. Potem se zgodila gospodarska kriza in z njo razcvet drugega dela spletne vročice (Dot.Com Fever 2.0). Ta je prinesla razmah spletnih platform, ki jih strokovno imenujemo uporabniško naložene platforme (youtube in facebook sta največji), kar pomeni, da vsebine nanje nalagajo uporabniki sami, pri čemer platforme odgovornost za te vsebine in njihova avtorsko varovana dela prevalijo na posameznike, ki dela nalagajo.
 

Vrednostna vrzel

Tako se na Googlu in njegovih platformah znajdejo glasba, filmi, knjige in novinarski članki, ki jih platforme predvajajo (strokovno se temu reče »dajejo na voljo javnosti«), ne da bi za njih plačevale avtorjem, medtem pa predvajajo oglase in na njihov račun služijo. Google torej na račun oglasov služi s predvajanjem del, za katera ne plačuje pravic (to strokovno imenujejo vrednostna vrzel, namreč med prihodki Googla in avtorjev). Zdaj je torej napočil skrajni čas, da se zadeva avtorskopravno uredi po meri 21. stoletja, saj se ni urejala že 17 let.

Trinajsti člen direktive tako določa obveznost, da morajo platforme za vsakršno predvajanje avtorsko varovanih vsebin skleniti z avtorji sporazum, sicer jih morajo odstraniti. Pa smo pri zloglasnem »filtru«, ki naj bi omejeval svobodo govora in ga nasprotniki imenujejo kar cenzura.

V resnici gre za tehnološki vmesnik, ki ga youtube v osnovi že ima in ga uporablja v primerih, ko avtorji rabo svojih del prepovedo, torej je dejaven že zdaj, le v drugačni obliki. S sprejemom predloga direktive bi imele platforme pač obvezo, da izločijo vsebine, za katere nimajo sklenjenih licenc. Seveda bi se v tem primeru zgodilo, da velike platforme ne bi imele interesa sklepati sporazumov z vsemi avtorji, a to je pač njihova poslovna – in, če hočemo, uredniška – pravica, ki pa daje obenem možnost drugim, manjšim, neodvisnim platformam.

Nemalokrat je bilo slišati, da bo direktiva koristila zgolj velikim in škodila malim, češ da bodo avtorske pravice prejemali le veliki imetniki, kot je denimo Disney, mali pa naj bi izpadli, saj velikanov ne zanimajo. Ta argumentacija se navezuje tudi na to, da naj bi platforme z obveznostjo plačevanja postale še bolj vsemogočne, saj bodo arbitrarno odločale, koga bodo predvajale in koga ne.

To je absurd. To je namreč tako, kot če bi trdili, da je največja knjižna in medijska založba na svetu (Bertelsmann) vsemogočna, ker spoštuje avtorsko pravo in svojim avtorjem plačuje avtorske pravice (ter jih obenem sama izbira, kar je kajpak njena legitimna uredniška pravica). Meni se zdi, da je ravno nasprotno: neka založba, medij, portal ali platforma bi bila nedvomno vsemogočnejša, če ji ne bi bilo treba plačevati nobenih pravic in bi svobodno lomastila po brezpravju dereguliranega sveta. In to je zdaj primer Googla in spletnih velikanov.

Google et consortes sicer predstavljajo le 2–5 odstotkov spletnih platform in s strinjanjem z logiko, da edino prisotnost na teh velikih platformah zagotavlja svobodo govora in pravico do obveščenosti, je priznavanje monopola prav tem platformam.

Temu monopolu bi se radi ravno v imenu civilne družbe in pravice do obveščenosti izognili: zato upamo in si želimo, da se bo z ukinitvijo določenih vsebin na youtubu odprl prostor za druge, manjše platforme, ki bodo ciljano delile neodvisne vsebine in male avtorje. Tako se bo splet reguliral v smislu prava intelektualne lastnine, obenem pa dereguliral z vidika prava konkurence. Trditev, da naj bi direktiva Googlov monopol le še okrepila, je nesmiselna, saj direktiva ne nazadnje razbija hegemonijo ameriških vsebin in ponuja nišne možnosti predvsem za male narode, ki smo sicer obsojeni na diktat ameriških platform.

Nekdo od nasprotnikov je na enem od ad hoc forumov, ki spodkopavajo legitimnost direktive, zagovornike takšnega razmišljanja označil za idiote.

Treba pa je še dodati, da kompromisni predlog direktive, ki je na mizo prišel pred nekaj dnevi, določa celo, da bodo morale platforme »sklepati sporazume zgolj s tistimi avtorji oz. imetniki pravic, ki si to želijo«, torej filter ne bo avtomatičen in obvezen. A tega nasprotniki nočejo niti slišati in še naprej vpijejo po cenzuri. Prav tako nočejo dopustiti možnosti, da bi se licenciranje in preverjanje vsebin (vsaj pri majhnih platformah) lahko dogajali na človeški, in ne nujno na algoritemski ravni.

In potem je tu 11. člen, ki so mu nasprotniki nadeli bizaren vzdevek linktax oz. davek na povezave, češ da naj bi uvajal plačevanje za povezave, ki jih delimo po spletu.

Poleg tega, da izraz davek na povezave ne pomeni ničesar in je kontradikcija in adiecto, saj implicira, da naj bi ob deljenju po spletu država pobirala nekakšen davek (sic!), in ga direktiva sploh ne pozna, je postal v strokovnih krogih prava intelektualne lastnine tudi že predmet posmeha.

Enajsti člen vsebuje namreč eno samo preprosto določbo: da bodo morali tako imenovani »agregatorji novic« (novičarske platforme, denimo Google News) plačevati za vsebine, ki jih sami povezujejo (linkajo) na svoje platforme, in s tem zapolniti vrednostno vrzel, ki nastaja med njihovimi prihodki od teh »polinkanih« vsebin, ter neplačilom novinarjem in novinarskim hišam.
Tako bi novinarji prišli do plačila za svoje delo na spletu, od katerega spet služijo samo velike platforme.

Preambula 34 (in tudi drugi členi) direktive eksplicitno pravi, da so v 11. člen zajeti samo tisti ponudniki, ki vsebine linkajo v komercialne namene, pri čemer so izvzete vse osebe, ki to počnejo za lastne sledilce ali na svojih blogih. Direktiva jasno navaja, da morajo biti upoštevane vse izjeme, ki so v veljavi že od direktive InfoSoc, torej citiranje, elektronsko citiranje (hyperlinki), satira, parodija, karikatura, izseki iz političnih govorov, splošna informiranost – in da torej direktiva ne zadeva ne memov, satiričnih tekstovno-vizualnih dovtipov, ki krožijo po spletu, ne citatov, ne karikatur, sploh pa ne nobenih spletnih enciklopedij, kamor uporabniki zavestno nalagajo lastna avtorska dela.

Vse te izjeme so v direktivi jasno zapisane, a jih nasprotniki sistematično prezirajo.
 

Prisvajanje zasebne lastnine

Avtorsko pravo je kompleksno in zahteva poglobitev v snov, ne pavšalnih obkladanj. Ker je kompleksno in ga javnost težko razume, obenem pa se dotika večine človeškega ustvarjanja (v različnih segmentih prava intelektualne lastnine poleg umetnosti tudi vse človeške inovativnosti, patentov in marketinške kreativnosti, blagovnih znamk), je zlahka predmet manipulacij in potvarjanj. Tako se že desetletja pojavljajo različne teorije, da je avtorsko pravo zastarelo in bo vztrajanje pri njegovi implementaciji zavrlo razvoj človeštva, ki se zdaj pospešeno dogaja na spletu. Te teorije širijo pripadniki tako imenovanega open source, ki si želijo čim več prosto dostopnih avtorskih vsebin.

Open source spoštujem in se tudi sam zavzemam, da bi bilo na spletu karseda veliko vsebin prosto dostopnih za potrebe družbe znanja. Vendar samo v primerih, ko si njihovi avtorji, torej lastniki moralnih in materialnih avtorskih pravic, to tudi želijo.
V prosto uporabo del pa avtorjev ne moremo kar prisiliti. To je tako, kot da bi enostavno zasedli ali zaskvotali vso zasebno lastnino in jo razglasili za javno. Tak tip ureditve smo nekoč že imeli, a smo se mu odrekli v imenu demokracije in pravne države.

Zato je tudi tu treba upoštevati osnovno načelo avtorskega prava, namreč ravnovesje. Avtorsko pravo temelji na iskanju ravnovesja med varstvom avtorjeve pravice in njeno prosto dostopnostjo za razvoj družbe in civilizacije. Zato so leta 1886 vsi narodi sveta sprejeli bernsko konvencijo, ki določa čas in trajanje avtorske in nekaterih sorodnih pravic. Ta je omejena na najmanj 50 let po avtorjevi smrti, v Sloveniji in večini evropskih držav je to 70 let. Po tem so pravice prepuščene prosti uporabi.

Osnovno načelo avtorske pravice je njena izključnost. To pomeni, da avtor uporabo svojega dela lahko dovoljuje, a tudi prepove. Ta izključnost pa pozna tudi izjeme: te so povezane ali z zasebno uporabo avtorskih del ali pa s citiranjem, ponazoritvijo, včasih z izobraževanjem in dejavnostjo kulturnih ustanov, v zadnjem času pa tudi s slabovidnostjo in drugimi omejitvami (marakeška konferenca).

Ko govorimo o izjemi, ne govorimo več o izključnosti, temveč o odplačnosti avtorske pravice. Ko je v veljavi izjema, govorimo o prosti rabi, kar pa ne pomeni avtomatsko, da je taka raba brezplačna. Vsaka izjema je tako podvržena tako imenovanemu tristopenjskemu testu, prek katerega je določeno tudi nadomestilo za škodo, ki nastane avtorju zaradi implementacije določene izjeme. Tak primer je denimo zasebna in druga lastna uporaba knjig, glasbe in filmov, za katero so nadomestilo dolžni plačevati proizvajalci in uvozniki naprav za reproduciranje (tu gre za fotokopiranje in tako imenovane praznjake, prazne nosilce vsebin, trde diske in podobno, kar pa se v Sloveniji trenutno žal ne izvaja).

Možnost izjem se iz bernske konvencije prenaša v evropski pravni red z direktivami, te pa se zatem prenašajo v pravni red držav članic po njihovi presoji.

A da ne bo pomote: vse izjeme za citiranje, informiranje in parodijo na spletu ostajajo po novi direktivi brezplačne.

Direktiva DSM prinaša s seboj kar nekaj novih izjem, ki so zajete v drugih členih, denimo digitalno izjemo za šolsko rabo (ta je lahko podvržena nadomestilu), za ustanove kulturne dediščine za reproduciranje del iz njihovih stalnih zbirk in za rudarjenje podatkov v raziskovalne namene. Vse te nove izjeme ustvarjalci sprejemamo, saj menimo, da so potrebne za razvoj družbe. In četudi direktiva obravnava številna področja, sta v javnost prodrla le 11. in 13. člen, ki so ju razpihnili nasprotniki. Vse drugo žal sploh ni predmet debate, pa čeprav je z vidika ustvarjalcev ravno tako pomembno.
 

Obramba avtorskih pravic ni cenzura

In še beseda o civilni družbi. Ne smemo pozabiti, da smo ustvarjalci prav tako del, če ne celo najpomembnejši del taiste civilne družbe, ki si jo lastijo nasprotniki direktive. Pisatelji, glasbeniki, režiserji, likovniki in humanisti so bili tisti, ki so spreminjali tok zgodovine: besede Jean-Jacquesa Rousseauja, pesmi Boba Dylana in podobe Kieslowskega so spremenile tok zgodovine in sprožile žametne, oranžne in včasih krvave revolucije. Ustvarjalci so tisti, ki si želijo odprte in svobodne družbe in so zato marsikdaj zastavili svoja življenja, ne nazadnje tudi intelektualci okrog številnih literarnih revij, ki so pomagale ukrojiti skupno Evropo.

In če ustvarjalci podpirajo novo direktivo, potem to zagotovo ni zato, ker bi mislili, da omejuje dostop do njihovih del, ali ker so po mnenju nekaterih nasprotnikov idioti. Ravno nasprotno: prepričani so, da bo pomagala pri njihovi širitvi in poštenemu honoriranju, da jih bodo lahko ustvarjali še naprej in z njimi civilno družbo ter spoštovanje človekovih pravic še krepili, ne pa omejevali, kot bi jim radi podtaknili.

Govoriti o cenzuri, ko gre za avtorsko pravo, je neprimerno in žaljivo do intelektualcev. Vsak tehnološki vmesnik pač ni cenzura. Že veliko drugačnih cenzur so morali intelektualci in ustvarjalci kot graditelji civilne družbe prelisičiti in razdreti v prejšnjih sistemih, da smo prišli do skupne, demokratične in odprte Evrope brez meja, da bi nas plašil običajen tehnološki vmesnik. Teh meja si ne želimo niti na spletu, a ravno tako, kot si želimo pravno državo, si želimo tudi pravni splet.



Sam že desetletja ustvarjam tako na knjižnem kot na avdiovizualnem področju in profesionalno v okviru Slovenske avtorske in založniške organizacije za pravice reproduciranja zastopam knjižne avtorje in založnike. Bil pa sem tudi direktor Urada za intelektualno lastnino in zato natančno poznam prakso in teorijo avtorskega prava. In pri tem odkrito povem: zavzemam se za to, da bomo ustvarjalci pravično honorirani, ko se nas bere, posluša, gleda ali elektronsko brska po nas. Za to gre in za nič drugega.

Zato hočem izvedeti motive nasprotnikov. Kajti ne verjamem jim, da jim gre za civilno družbo, ne verjamem jim, da jim gre za pravno državo. Prav bi bilo, da povedo, za kaj jim gre, koga zastopajo in kdo stoji za njimi. Močno dvomim, da ti nasprotniki delajo pro bono za skupno dobro človeštva. Sicer bi tehtni in vsebinsko podprti argumenti zalegli.

Za nami ustvarjalci stoji samo dvoje: kreativnost in inovativnost. In to dvoje nam varuje avtorska pravica, ki je obenem tudi človekova pravica in jo določa mednarodna bernska konvencija.

Kajti če sklepamo iz doslej povedanega, se nasprotniki direktive zavzemajo za deregulacijo spleta in s tem popolno nevmešavanje države ali zakonodajalca v zasebno lastnino in človekovo svobodo.

In tu se na videz napredna in svobodomiselna gibanja čudno približujejo svojemu nemezisu, dereguliranemu trgu, velikemu bratu, ki cveti na račun pravic posameznika. Del civilne družbe se s tem preveč nevarno klanja brezpravnemu laissez-faire, da bi ga še lahko imenovali civilnega in ga pri tem nemoteno pustili, da s svojimi nereflektiranimi floskulami lomasti po svobodni kreativnosti, ki je civilno sfero in družbo prava sploh vzpostavila.

***

Luka Novak je književni in avdiovizualni avtor, nekdanji direktor Urada za intelektualno lastnino ter predstavnik pravic književnikov in založnikov v Slovenski avtorski in založniški organizaciji za pravice reproduciranja (SAZOR).