Šestdeset tez za filmsko reformacijo

Ljubljana – Še preden je novi kulturni minister uradno zasedel svoj stolček, so mu za petami filmarji. Režiserji čez poletje niso snemali le filmov, ampak so kovali nacionalni program za film, ki so ga danes objavili v svojem občasniku Filmarija, kjer so v 60 točkah predstavili Nacionalni program za film 2018-2023. Pred ministra in snovalce nacionalnega programa za kulturo tako stopajo pripravljeni in s konkretnimi predlogi, kako slovensko kinematografijo potegniti iz dolgoletne agonije.

Pretenciozen naslov je namenoma provokativen, so ob povedali ob bok svojemu prispevku na novinarski konferenci, saj so želeli opozoriti, da takšnega (nacionalno usklajenega) programa za film v Sloveniji sploh nimamo.

Prispevek je zasnovan kot strateški načrt, analiza stanja in razlogov zanj, vsebuje pa tudi že predloge nujnih ukrepov, ki naj bi omogočili zastavljene cilje. Snovalci opozarjajo, da gre za skupno vizijo in stališča Društva slovenskih režiserjev (DSR) in je to prva gesta, izhodišče za kvaliteten dialog med stroko in politiko, za kar je ob ustoličitvi nove vlade in novega ministra za kulturo, pravi čas. »Ustvarjanje v okolju, ki nima strategije, je depresivno. Dialoga z novo vlado si nismo želeli začeti, kot je pogosta navada med kulturniki, z zahtevami, težavami in jamranjem, ampak s sistematičnim pregledom stanja v slovenskem filmu in konstruktivnimi predlogi,« je povod za nastanek zapisanega opisal Metod Pevec, poleg Martina Srebotnjaka, urednik prispevka. In ker se zdi, da je kulturna politika na področju podhranjenega filma zaspala, so režiserji, kot že kdaj prej, vzeli stvari v svoje roke.

Samostojno akcijo Društva slovenskih režiserjev (DSR) je Metod Pevec pojasnil z besedami, da se niso »želeli samocenzurirati, usklajevanju sledijo kompromisi, mi pa smo želeli zapisati vse, kar nas tare, tudi tiste cilje, ki se zdijo neuresničljivi.«
 

12 poglavij

Šestdeset točk svojega programa so člani DSR razdelili v dvanajst poglavij; film v kontekstu slovenske kulture, ureditev javnega financiranja, premislek o delovanju osrednjih javnih zavodov (filmskega studia Viba filma in RTV Slovenija), programska usmeritev slovenskega filma, status filmskih ustvarjalcev, filmsko izobraževanje, ženske v filmu, prikazovanje in distribucija, filmska dediščina, avtorske pravice, niso pa pozabili niti na vlogo in naloge svojega društva. Med predlogi za rešitev stanja pa se je pojavilo tudi nekaj zelo radikalnih ukrepov.



Po njihovem mnenju so najbolj problematična tri področja. Na prvem mestu je seveda financiranje, ki, kot je opozoril Matevž Luzar, ostaja nespremenjeno od leta 2011, ko je doživelo 50-odstotni padec in zdaj znaša okoli štiri milijone evrov. Takšna finančna podhranjenost postavlja slovenski film v evropskem koprodukcijskem okolju, od katerega je odvisen (večino slovenskih filmov namreč sofinancirajo najmanj tri evropske države), v deprivilegiran položaj. Po desni pa sta nas prehiteli sosednji kinematografiji, tako hrvaška (svojim filmom namenja deset milijonov evrov) kot srbska (pet milijonov evrov). Ob tako nizkih javnih sredstvih si Slovenija ne more več privoščiti, da bi sodelovala pri filmih, ki bi tudi naše ime ponesli v svet, kot se je v preteklosti to zgodilo z Nikogaršnjo zemljo, katere oskar je tudi malo naš, in filmom Zenit, ki je bil nagrajen v Cannesu. Za izboljšanje stanja filmarji predlagajo povečanje deleža državnega proračuna, namenjenega filmu, na osem odstotkov. To naj bi bilo izvedljivo postopno v treh letih s prvim zvišanjem za 1,5 odstotka ob rebalansu proračunov za leti 2019 in 2020.
 

Skupinska tožba proti državi

Druga boleča tematika so avtorske pravice. V zadnjih dvajsetih letih, ko se v Sloveniji avtorska zakonodaja ni spremenila, je film doživel digitalno revolucijo, ki je privedla do novih rab filmskih del. Stanje takoj zahteva nove zakonske okvire, saj piratstvo, ki se je razširilo v tem času, duši filmsko panogo, je svaril Klemen Dvornik. Zato bi bilo treba najprej prepoznati različne avtorje prispevkov kot avtorje AV-del in zanje urediti pravična nadomestila, skrb za avtorske pravice pa prenesti na urad na ministrstvu za pravosodje. Eden radikalnejših ukrepov v programu je poziv k skupinski tožbi proti državi. Različne kolektivne organizacije so od leta 2009 zaman poskušale na pristojnem uradu pridobiti dovoljenja za zbiranje sredstev iz zasebnega reproduciranja. Ker v tem času nihče ni pobiral sredstev, je bila imetnikom pravic povzročena večmilijonska škoda, so prepričani filmarji, ki bi zato pravico iskali na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Med vsemi težavami, ki tarejo slovenski film, so izpostavili tudi kulturno dediščino. Zaradi neustreznega financiranja digitaliziranja in restavriranja filmov, posnetih na filmski trak, ni komunikacije z zgodovino slovenskega filma, je poudaril Darko Sinko. Politika, odgovorna za ohranjanje filmske nacionalne dediščine, do zdaj ni ustrezno ukrepala, zato smo na pragu kulturne katastrofe, trdijo filmarji, ki predlagajo obvezo k zagotavljanju večletnih izrednih sredstev za filmsko dediščino in združitev Slovenskega filmskega arhiva ter Slovenske kinoteke.
 

Več samostojnosti filmskemu centru

Čeprav so režiserji svoj program predstavili samoiniciativno in se pri snovanju niso povezali s krovno filmsko institucijo Slovenskim filmskim centrom, je v programu niso popolnoma obšli. S črnogledim sumom, če temeljite reforme ne bo, so vnaprej razmišljali o smiselnosti še večje samostojnosti Slovenskega filmskega centra, ki je bil leta 2010 ustanovljen kot javna agencija, pod nadzorom ministrstva za kulturo. Splošni poudarek programa je bila namreč tudi ugotovitev, da film ne sodi zgolj v domeno kulturnega resorja, ampak se kot del avdiovizualne industrije z gospodarskimi razsežnostmi, dotika vsaj še pristojnosti ministrstev za gospodarstvo in zunanje zadeve.

Direktorica SFC Nataša Bučar je podprla »dobronamerni manifest režiserjev«, ki ga vidi kot izhodišče za pogajanja z ministrstvom ob pripravi Nacionalnega programa za kulturo. Tudi s predlogom, da bi SFC postal neodvisna institucija, z lastno proračunsko postavko, se strinja. Šestdeset točk pa ji bo verjetno v pomoč tudi pri pripravi novega petletnega strateškega načrta SFC.

Režiserji se zavedajo, da nekateri njihovi predlogi niso realni, vendar so nujni za diskusijo o reformi slovenskega filma. Gotovo bo njihov program sprožil še živahno razpravo.