»Hudobna« koruza na poljih izpodriva pšenico

Medtem ko tarnamo nad nizko samopreskrbo s hrano za ljudi, na skoraj 40 odstotkih površin slovenskih njiv raste koruza, ki se uporablja večinoma za hrano rejnih živali. Poleg tega je to poljščina, ki potrebuje veliko vode in jo bo zaradi vse pogostejših suš težko oskrbovati.



Letos je bilo z žiti za zrnje posejanih 95.564 hektarov površin, kar je približno toliko kot pred enim letom. Površine z žiti za prehrano ljudi, tako imenovana krušna žita, se že nekaj let zmanjšujejo, povečujejo pa se površine z žiti za krmo živali, to je krmnimi žiti, kažejo podatki statističnega urada. Pšenica je letos rasla na štiri odstotke manjši površini kot leta 2018: posejana je bila na 26.000 hektarih. Koruza za zrnje, ki prevladuje med krmnimi žiti na slovenskih poljih, pa je bila posejana na pet odstotkov večji površini kot leta 2018. Rasla je na 38.000 hektarih, k temu lahko prištejemo še dodatnih 29.000 hektarov, na katerih je rasla koruza za silažo.



Za agrarnega ekonomista Aleša Kuharja podatek ni presenetljiv. »Naše naravne danosti so optimalne za rejo govedi oziroma živinorejo. Žal pa sektorja ne izkoriščamo za več pašne reje. Če bi želeli kmetijstvo diverzificirati, bi ga morali prestrukturirati tako, da bi pridelavo kakovostne krme prenesli na travinje, ki ga imamo zelo veliko. Pašno govedo je veliko bolj cenjeno kot hlevsko, pitano. Dodana vrednost pridelave koruze za zrnje in silažo je nizka, vendar je preprosteje pridelati krmne obroke s koruzo in silažo, dodaja.

Po drugi strani Kuhar pozive k večji proizvodnji krušnih žit označi za politično in splošno romantiko. »Proizvodnja krušne pšenice zahteva popolno specializacijo, ker je konkurenčni pritisk na trgu zelo velik. Pri nas, razen v Prekmurju in na Dravskem polju, nimamo niti dovolj površin, primernih za intenzivno, konkurenčno pridelavo pšenice. Problematična je tudi kakovost slovenske pšenice, ki se večinoma prideluje kot vmesni posevek.


 

Hektarski donosi koruze rastejo – a do kdaj?

Dr. Aleš Kolmanič s Kmetijskega inštituta Slovenije pravi, da površine s koruzo za zrnje zadnja leta stagnirajo pri okoli 38.000 hektarih, medtem ko se površine s silažno koruzo nekoliko povečujejo. Koruza ima po njegovem v zadnjem obdobju »povsem neupravičeno sloves skoraj mistično 'hudobne' rastline, ki je kriva za vse, kar je narobe v našem kmetijstvu, podobno kot glifosat. Vendar je to daleč od resnice, celo nasprotno«.

​

Pridelavo koruze vidi kot »prilagoditev specifikam slovenskega kmetijstva«, ki je usmerjeno v živinorejo, »s katero prevladujoče manjše in srednje kmetije lahko dosegajo večjo dodano vrednost pri kmetovanju. Posledica te usmerjenosti je potreba po zagotavljanju krme, na drugi strani pa dobra samopreskrba z mlekom, mesom, jajci in drugimi proizvodi živalskega izvora. Koruza je rastlina, s katero najučinkoviteje in stroškovno najugodneje pridelamo največ energije na enoto površine.« Pridelki so po njegovih besedah več kot dvakrat večji od pridelkov pšenice, »in če se malo pošalim, bi za samopreskrbo pravzaprav potrebovali še več površin s koruzo. V preteklosti je bilo tudi v naših obrokih bistveno več koruznega kruha in polente ter manj pšeničnih proizvodov«.



Okoljske razmere pri nas ne omogočajo stabilne pridelave zelo kakovostne krušne pšenice, zato bi tudi s precej večjimi površinami zelo težko dosegali samopreskrbo, pravi Kolmanič. »Pogosto zamolčano dejstvo je tudi, da se je ob ponujenih odkupnih cenah v zadnjih letih bolj izplačala pridelava krmnih žit kot krušnih. Kmetje so to dobro preračunali in razmerje med krušno in krmno pšenico je šlo v prid krmni.«



Sortni poskusi s koruzo, ki jih opravljajo na kmetijskem inštitutu, kažejo, da se hektarski donosi povečujejo. Morda so novi hibridi res odpornejši na sušo, ki bo v prihodnosti pogostejša, a zakaj je potemtakem še vedno toliko škodnih zahtevkov za koruzo v sušnih letih po zakonu o naravnih nesrečah in zakaj so tako visoke gospodarske škode, kjer koruza zastopa velik, če ne večinski delež, se sprašuje dr. Andreja Sušnik, agrometeorologinja na agenciji za okolje. »Je vzrok pomanjkljiv prenos znanja na kmetije ali pa so ocene škode pretirane?«



Marija Marinček, predsednica Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije, meni, da je treba pridelavo žit preusmeriti v pridelavo žit za prehrano ljudi, ki jih pridelamo premalo, pridelavo koruze pa tudi za predelavo v koruzno moko, ki jo je na trgu zelo težko dobiti. Po drugi strani vidi težavo v zmanjševanju ekološke živinoreje, pri kateri živali v krmnih obrokih ne uživajo silaže, pač pa seno ali svežo travo s paše.
 

Največji pridelovalec zmanjšal pridelavo krušne pšenice

V KG Lendava, ki je največji tržni pridelovalec žita v Sloveniji, so v zadnjih dveh letih zmanjšali pridelavo krušne pšenice, najbolj lani, za 30 odstotkov. Namesto nje so posejali krmni ječmen. Predsednik upravnega odbora in večinski lastnik podjetja Jožef Magyar kot vzrok za odločitev navaja »skrhane poslovne odnose« z največjim slovenskim mlinarjem Žitom (v lasti hrvaške Podravke), ki je nabavil velike količine žit iz Hrvaške. Letošnjega pridelka pšenice še niso prodali, »ker pri slovenskih mlinarjih ni interesa za tako kakovostno pšenico, kot je letošnja«, ki je najvišja v zadnjih sedmih letih.



V Žitu trdijo, da si prizadevajo za odkup čim več pšenice domače pridelave, vendar je količina domačih krušnih žit omejena, saj se »slovenski in evropski kmetje preusmerjajo v pridelavo krmnih žit. Pšenico je na poljih začel nadomeščati tudi pivovarski ječmen, ki bo ob dobri letošnji letini dosegal višjo odkupno ceno«. Za lastno proizvodnjo potrebujejo na leto okoli 60.000 ton pšenice. Letos so je od slovenskih pridelovalcev odkupili za približno četrtino svojih potreb. Pšenico odkupujejo še na Madžarskem, Hrvaškem, Češkem in Slovaškem.

V Mlinotestu od slovenskih pridelovalcev letno odkupijo med 20 in 30 odstotkov potrebnih količin žit. Omejitev za večji odkup so razpoložljive količine, kakovost in cena. »Nekaj let poskušamo z različnimi spodbudami pridobiti interes pridelovalcev v Vipavski dolini, da bi polja zasejali z različnimi žiti, od koruze do pšenice in ovsa,« pove predsednik uprave Danilo Kobal, ki dodaja, da je slovenska pšenica po kakovosti popolnoma primerljiva ponudbi proizvajalcev iz drugih držav, a je letos precej dražja. Zadnja leta večino žit (največ pšenice, sledijo koruza, oves, pira in ajda) kupujejo pri proizvajalcih iz Hrvaške in Madžarske.


 

Potreba po koruzi namišljena zaradi preobsežne živinoreje

Živinoreja je prevladujoča usmeritev slovenskih kmetij. Z njo se ukvarja 80 odstotkov vseh kmetijskih gospodarstev, ki prejmejo glavnino vseh neposrednih plačil (115 milijonov evrov na leto). Prireja govejega in perutninskega mesa se povečuje, zrezek je še vedno dnevno na krožniku večine prebivalstva, pojemo tudi preveč mesnih izdelkov. Vendar se bo vse to moralo spremeniti, če hočemo zmanjšati velik vpliv živinoreje na podnebne spremembe, biotsko raznovrstnost, tla, vodo in tudi če hočemo izboljšati zdravje prebivalcev, ki pojedo preveč mesa in mesnih izdelkov. Greenpeace ocenjuje, da bo za uresničitev ogljične nevtralnosti do leta 2050 globalno letno porabo mesa treba zmanjšati na 16 kilogramov na prebivalca. Povprečen Slovenec ga poje okoli 93 kilogramov. Živalske beljakovine bo treba nadomestiti z alternativnimi rastlinskimi viri, predvsem stročnicami, se strinja Aleš Kuhar, ki meni, da bi pri pridelavi teh poljščin v Sloveniji lahko naredili velik premik.



Ker nismo samopreskrbni niti pri krmnih niti pri krušnih žitih, je razumljivo, da je vse več površin posejanih s koruzo. »Vendar to, da je nekaj lahko razumljivo, še ne pomeni, da je prava smer,« poudarja Matevž Jeran, magister inženir prehrane in soavtor pobude vladi Čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko, ki poziva k zmanjšanju pridelave in vnosa živil živalskega izvora za polovico do leta 2030. »V Sloveniji je namišljena 'potreba' po koruzi tako velika zaradi preobsežne živinoreje. Za krmo rejnih živali smo leta 2018 porabili 351.000 ton (v ekvivalentih zrnja) koruze in 67.000 ton pšenice – seveda ti poljščini nista edini, ki jih rejci izkoriščajo –, po drugi strani pa smo za prehrano ljudi porabili 221.000 ton pšenice in 23.000 ton koruze. Rejne živali v Sloveniji porabijo približno dvakrat več žita kot ljudje (živali 530.000 ton, ljudje 260.000 ton). Le približno tretjina poljščin, ki so primerne za človeško prehrano, a se pridelujejo za krmo živali, se pretvori v živila živalskega izvora, približno dve tretjini pa živinorejci izgubijo zaradi intrinzične neučinkovitosti reje toplokrvnih živali. Torej je približno trikrat učinkoviteje orno zemljo uporabljati za pridelavo poljščin za prehrano ljudi kot za pridelavo poljščin za krmo toplokrvnih rejnih živali,« utemeljuje član Slovenskega veganskega društva in po novem tudi Sveta za razvoj v kmetijstvu, gozdarstvu in prehrani, pred kratkim ustanovljenega strokovnega posvetovalnega telesa ministrice za kmetijstvo.

»Če ne prepovemo krmljenja toplokrvnih rejnih živali s poljščinami, v Sloveniji nikoli ne bomo prehransko samopreskrbni. Seveda bi bil velik napredek tudi že to, če samo za polovico zmanjšamo količino pridelanih in porabljenih poljščin za krmo rejnih živali. To lahko dosežemo, če večina Slovencev spremeni prehranske navade. Do leta 2030 bi bilo smiselno za polovico zmanjšati povprečen vnos živil živalskega izvora. Prav tako bi bilo do leta 2030 smiselno živinorejo zmanjšati za dvakrat,« je prepričan Jeran, ki je na vlado naslovil novo pobudo, za prepoved krmljenja toplokrvnih rejnih živali s poljščinami.



Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer pripravljajo dokumente za novo programsko obdobje skupne kmetijske politike, ki bodo določili porazdelitev kmetijskih subvencij, odgovarjajo, da je živinoreja zelo pomembna kmetijska panoga, ki je zaradi prehranskih navad prebivalcev in naravnih danosti v velikem delu države edina alternativna neobdelanemu podeželju. Njen negativni vpliv na okolje nameravajo zmanjšati predvsem s povečanjem učinkovitosti reje, spodbujanjem načinov reje, ki zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov, in učinkovitejšega kroženja dušika. Ukinitve pridelave krme na njivah ne predvidevajo, bodo pa proučili možnost za usmeritev ukrepov za obstoj živinoreje na območja, ki za druge vrste kmetovanja niso najprimernejša.