Hude stiske zaradi pomanjkanja oskrbe

Ljubljana – V domovih za starostnike po vsej državi je malo manj kot 18.500 mest, ki so vsa zasedena, ljudi, ki bi danes potrebovali prostor v njih, naj bi bilo od 6000 do 7000, ocenjujejo poznavalci. Marsikje je težko dostopna tudi nega na domu. Včasih se zdi, da je dejstvo, da se delež prebivalstva, starejšega od 65 let, vztrajno povečuje, odločevalce pravzaprav presenetilo, številni starostniki in njihovi svojci pa so v hudi stiski, ker ne morejo do oskrbe, ki jo potrebujejo. Z velikimi težavami se zato pogosto spopadajo tudi bolnišnice.

»V bolnišnico smo sprejeli gospo, staro 80 let, ki živi sama, otrok in moža nima. Pred sprejetjem je bila pokretna, skrbela sama zase, občasno ji je pomagala nečakinja, tako da je prinesla stvari iz trgovine in jo kdaj peljala k zdravniku, a živi v drugi občini. Zdaj je gospa obležala, je nepokretna in ne bo več hodila. Vloge v domu in pomoči na domu do zdaj ni imela, saj za to ni bilo potrebe. Nečakinja, ki ima tudi sama zdravstvene težave, je še zaposlena, poleg tega skrbi za svoje starše, ki so onemogli, opešani in za gospo ne more skrbeti,« je Eva Gale, socialna delavka v Splošni bolnišnici Jesenice, opisala eno od situacij, s katerimi se ukvarjajo.

Za gospo so oddali vso dokumentacijo za namestitev v institucionalno varstvo – poslali so jo na skoraj vse domove v Sloveniji – in naročili pomoč na domu. Odgovor, ki so ga dobili, je bil, da bo pomoč na domu morda lahko imela, a bo morala – 80-letna nepokretna gospa brez svojcev – počakati kak mesec, da se jim sprostijo termini. Po tem bo negovalka mogoče lahko prišla enkrat na dan.



»Opisani primer je samo eden od mnogih, saj se s podobnimi in tudi veliko bolj nerešljivimi zgodbami srečujemo vsak dan. Veliko ljudi živi samih, svojci starostnikov so tudi sami starostniki ali zaposleni, socialne mreže, ki bi lahko poskrbela zanje, ni. Edini, ki lahko pomagajo, so zasebniki, ki pa so dostopni le finančno bolje situiranim,« pravi Eva Gale in dodaja, da s sodelavko v socialni službi ljudi seznanita, kaj zagotavlja država in kaj jim »pripada«.



»A v zadnjem času se dogaja, da ni storitve, ki bi jo skupaj s svojci ali pacienti lahko uredili. Začelo se je dogajati, da ne moremo več organizirati obiska pomoči na domu neposredno po odpustu, v občini Jesenice tudi dostava kosila iz doma starejših za nove naročnike ni več mogoča. Mogoče je sicer naročiti kosilo iz lokalnih restavracij, a za tiste, ki zaradi sladkorne bolezni potrebujejo dieto, to ne pride v poštev. Čakalna vrsta je zdaj tudi za naročnike pomoči na domu, kar pomeni, da se tudi za obisk negovalke čaka, tudi več mesecev,« našteva Eva Gale.

Vloge, denimo, pošiljajo tudi za dom Rakičan, ki ima novo enoto Elizabeta v Rogašovcih, čeprav je ta oddaljena 240 kilometrov od Jesenic. Svojci pa nemalokrat iščejo prostor tudi v zavodih na Hrvaškem.
 

Starostnika ne morejo odpustiti, bolnika pa ne sprejeti

Hkrati Eva Gale poudarja, da je namen in bistvo bolnišnice zdravljenje, zato je nujno, da so postelje proste za sprejem novih pacientov. »Imamo veliko neodpustljivih ljudi, ki novim, zdravljenja potrebnim »zasedejo« posteljo in je zato tudi sprejemanje novih pacientov lahko okrnjeno. Stiske ljudi so vse večje in jim ne moremo pomagati. Vse pogosteje se dogaja, da svojci pacientov ne želijo vzeti nazaj domov. Če postanejo nepokretni, rečejo: 'če ga boste odpustili, ne bom odklenil vrat' ali 'bom šel pa na dopust in me ne bo doma' … Take izjave so stalnica. Ko enkrat pride starostnik v bolnišnico, postane problem bolnišnice, ne več družine ali družbe. Tu je na varnem in zanj je poskrbljeno. Svojci pa se ne zavedajo, kaj vse to pomeni za nas kot bolnišnico, čeprav se o tem večkrat pogovorimo,« odstira še en vidik.

Najranljivejša skupina so starejši, ki živijo sami, so brez svojcev in nepokretni, pa tudi mlajši od 65 let, ki ne dosegajo starostnega kriterija za sprejem v dom. Za traheotomirane paciente pa je kakršnokoli pomoč zunaj bolnišnice nemogoče organizirati.

»Oskrba takega pacienta je za domove prezahtevna, saj imajo premalo usposobljenega kadra, torej diplomiranih medicinskih sester. Trenutno imava s kolegico v obravnavi štiri traheotomirane paciente – v bolnišnici je zdravljenje zaključeno, a je eden od njih pri nas že več kot leto dni, trije pa okoli šest mesecev,« je ponazorila.

Med vzroki za sedanje stanje vidi tudi dejstvo, da medicina napreduje in se življenjska doba podaljšuje, domovi, standardi in normativi pa ostajajo taki kot pred leti in ne sledijo dejanski situaciji.
 

Prihajajo najštevilčnejše generacije

Zelo kritičen je tudi Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije: »Pred kratkim smo vlado pozvali, naj pripravi akcijski načrt za reševanje prezasedenosti in kadrovske podhranjenosti v domovih za starejše, a nismo dobili odgovora. Kot da nikomur ne bi bilo mar. Starostniki pa so prepuščeni samim sebi in svojcem, da se znajdejo, kakor vedo in znajo.«

Prepričan je, da bo stanje vsako leto slabše. »Bojim pa se, da se do naslednjih volitev ne bo še nič spremenilo, ker se nihče ne zaveda resnosti problema in pristojni nimajo niti ideje, kaj narediti.« Po njegovem mnenju bi za to, da bi zadostili potrebam, morali vsako leto v prihodnjih petih letih pridobiti okoli 600 postelj ali celo še več. »Od leta 1948 se je vsako generacijo rodilo več kot 30.000 otrok, medtem ko so medvojne generacije štele skoraj pol manj. Danes je veliko sedemdesetletnikov še zelo vitalnih, čez pet ali deset let pa jih bo med njimi več, ki bodo potrebovali pomoč. Če so zdaj take težave, ko so ostarele manj številčne generacije, kaj bo šele potem?« se sprašuje.
 

Za uporabnike preveč, za negovalke premalo

Ko ljudje končno dobijo prostor v domu, marsikomu stisko povzročajo visoka oskrbnina. Bizjak kot enega od dejavnikov za to vidi dejstvo, da po več kot 15 letih še vedno ni sistema dolgotrajne oskrbe. »Sprejemljivo se mi zdi, da bi namestitveni del v domovih kril sam uporabnik, za storitve, ki jih potrebuje, pa bi moralo obstajati socialno zavarovanje. Po raziskavah OECD, samo vsak četrti starejši od 75 let ne bo potreboval dolgotrajne oskrbe, vsak deseti je bo pa rabil zelo veliko – v slovenskih dimenzijah tudi za do 100.000 evrov.«



Pomemben vzrok za visoke položnice je tudi, da so stroški dela v domovih veliki. Povprečno imajo enega delavca na 1,8 stanovalca. Za laika nekoliko paradoksalno, a hkrati so problem razmeroma nizke plače zaposlenih – številni direktorji ponavljajo, da zelo težko dobijo kader, pa ne samo zato, ker bi odhajali v Avstrijo in Nemčijo, kjer so precej bolje plačani, ampak gredo nekateri raje delati v proizvodnjo, trgovino ali kam drugam, kjer je delo manj zahtevno.

»Ni dovolj domov, ni dovolj kadrov, ni zakona in ni denarja,« je jedro sedanjega stanja strnila Neva Železnik, podpredsednica združenja Srebrna nit – za dostojno starost. Po njenih besedah so največje potrebe po prostih mestih v Ljubljani, dalj čakajo tudi tisti, ki si želijo bivati sami v sobi, in osebe z demenco. Država že več let ni postavila nobenega doma, gradijo pa jih zasebniki s koncesijo, kjer je oskrba praviloma dražja.

V združenju Srebrna nit pa opozarjajo, da tudi v domovih oskrba ni taka, kot bi si jo ljudje zaslužili. »Starejši v Sloveniji so prezrta anonimna množica, od katere se pričakujejo molk, potrpežljivost, životarjenje in trpljenje,« so zapisali v zadnjem odprtem pismu vladi, ki ji očitajo, da je naredila premalo na tem področju in da se nadaljuje prelaganje odgovornosti.