Helena Valentinčič (1938–2024)

Gospa Helena Valentinčič sodi med podnaslovne televizijske prevajalce, ki so na tem področju orali ledino v petdesetih letih preteklega stoletja, ko je v Sloveniji svojo pot začela tudi RTV Ljubljana, poznejša RTV Slovenija. Razen prvih nekaj let po diplomah iz nemščine in angleščine, ko je poučevala, je vso kariero posvetila, kot temu zdaj rečemo, medijskemu ali avdiovizualnemu prevajanju.

Rada je delala z mladino, toda poučevanje je bilo precej monotono delo. Tako kot večino mladih je tudi njo pritegnil film, zlasti televizija, ki je bila pri nas takrat še v povojih. Najprej se je poskusila v podnaslavljanju ali vstavljanju podnapisov in ostala v mediju, ki je vse prej kot monoton. Vseskozi se razvija, širi, bogati in doživlja vse mogoče preobrazbe. Če mladim, ki so včasih prepričani, da se je svet začel z njimi, zdaj opisujemo, kako je pred sedemdesetimi leti potekalo prevajanje in podnaslavljanje, gledajo nejeverno, kot bi govorili o dobi dinozavrov.

In vendar so ravno začetniki, ki so hkrati z gospo Heleno Valentinčič začenjali prevajalsko kariero, prispevali k temu, da se je podnaslovno prevajanje pri nas razvijalo po kakovosti, v praksi in teoriji, ki smo jo sprva prenašali iz tujine, dokler ni bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovljen prevajalski oddelek na ljubljanski filozofski fakulteti. Današnjim mladim prevajalcem ni več treba odkrivati tople vode, temveč se lahko oprejo na trdno podlago, ki so jo pripravili začetniki televizijskega in filmskega prevajanja pri nas. Pomemben je bil njihov prispevek k razvoju podnaslovnega prevajanja, pa tudi k vzgoji mladih, mentorstvu, ki je bilo vseskozi izjemno pomembno.

Televizijsko prevajanje se je od začetkov, ko so prevajalci pisali na pisalni stroj, do sedanje digitalne dobe neverjetno spremenilo. Delovne razmere so bile tehnološko gotovo slabše od sedanjih, delo brez računalnika pa zelo drugačno, bolj zamudno. Postopek je zahteval veliko tehnične podpore, od ogleda in snemanja tona, ki je omogočil priredbo podnapisov, sledile so vaje in nato snemanje na magnetoskopski trak. Vse to je zdaj odveč in prevajalec lahko vse, tudi kodiranje, opravi sam. Seveda to pomeni tudi veliko večjo odgovornost in samostojnost, več dela, pa tudi stroškov za tehnično opremo, in veliko računalniškega znanja, ki se nam zdaj zdi samoumevno. Če k temu prištejemo status samostojnih podjetnikov in prekarnost, ki ju delodajalci izkoriščajo za to, da se znebijo stroškov in odgovornosti, je jasno, da je položaj televizijskih in filmskih prevajalcev iz leta v leto težji.

Zato pa se prevajalsko delo od začetkov ni veliko spreminjalo, če odštejemo občasno krajšanje ali daljšanje podnapisov na zaslonu, odvisno od tehnologije. Delo je bilo treba opraviti, po možnosti s čim več kreativnosti – in v kratkem roku, tako kot danes. In še nekaj se, vsaj na nacionalki, ni spremenilo: vsa besedila, razen tistih pri oddajah v živo, so lektorirana. Zato lahko rečemo, da je bilo delo prevajalcev v sodelovanju z lektorji in jezikovnimi svetovalci izjemno pomembno tudi za obstoj in razvoj slovenskega jezika.

Gospa Helena Valentinčič je v prevajalski karieri prevedla več kot dva tisoč celovečernih filmov, nanizank in nadaljevank, dokumentarnih oddaj in celo risank v času, ko jih na TV Ljubljana in poznejši TV Slovenija še niso sinhronizirali. Med najvidnejšimi prevodi so bile nadaljevanke Komisar Rex, Poirot, Sherlock Holmes, Šogun, Sever in jug, Glavni osumljenec, Vnovič v Bridesheadu, Berlin Alexanderplatz, med filmi pa, recimo, Komu zvoni in Zbogom, orožje. Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev ji je v priznanje za njene dosežke leta 2016 podelilo nagrado za življenjsko delo. Tako sodelavci kot gledalci smo ji hvaležni za njeno delo in pomemben prispevek k razvoju televizijskega prevajanja.