Poslednji borec proti inflaciji

V naši časopisni hiši smo dolgo imeli poslednjega borca proti inflaciji. Pandemija, vojna v Ukrajini, podražitev energentov, carinske vojne, nebrzdano tiskanje denarja centralnih bank … Nič ga ni vrglo iz tira. Večino časa je bil tiho, le tu in tam je malce zamomljal, preden je izpljunil čokoladico, kavico ali vodo z okusom. Za pločevinko gazirane pijače, ki je v trgovini zlepa ne dobiš za manj kot sedemdeset evrskih centov, jih je zahteval petdeset. Sladkarijo, ki stane evro dvajset, je ponujal s trajnim 25-odstotnim popustom. Cene espressov, macchiatov, lattejev in drugih kavnih zvrsti razmeroma uglednega dobavitelja kave so se gibale med 40 in 55 centi. Tako je bilo leta 2017, ko sem kot študent prvič prestopil prag Dela, in tako je bilo vse do letošnje zime, ko je poslednji borec proti inflaciji padel pod streli upravnika, ki je zvišal cene.

Za generacijo, ki se je rodila sredi devetdesetih, je bila inflacija dolgo zelo abstrakten pojem. Leta 2005, ko so evri postopoma začeli nadomeščati tolarje, smo bili premladi, da bi resneje občutili dvig cen. Pripovedi o picah, ki stanejo šeststo tolarjev, in sladoledih, ki stanejo šestkrat manj, v mojih možganih zvenijo podobno kot anekdote, ki jih o mojem zgodnjem otroštvu pripovedujejo moji starši: po neki logiki sem vse to moral doživeti, toda moj spomin ne seže tako daleč.

Z denarjem sem se prvič vsaj približno seznanil ob koncu osnovne šole, kar se časovno ujema s finančno in gospodarsko krizo, ki je svet prizadela leta 2008. Časov, ko se je vsevprek govorilo o varčevanju, se spomnim precej bolje kot časov poceni pic in sladoledov. Zelo dobro se denimo spomnim, da je leta 2010 v celjskem lokalu, kamor sem najpogosteje zahajal, kava z mlekom stala evro dvajset, ob posebni akciji pa si lahko za dvajset centov dokupil še rogljič. Ti zneski so še danes moje izhodišče, kadar se zapletem v debato o »normalnih« cenah. In ravno zaradi krempljev krize, iz katerih se svet in Slovenija nikakor nista znala izviti, so te cene vztrajale »nenormalno« dolgo oziroma so se višale zelo zelo počasi. Svoje so dodali še študentski boni, ki vsakomur vsaj malce zameglijo pogled na širšo sliko (da ne bo pomote, to je edino prav). Leta 2017 se mi je zdelo nekaj najbolj normalnega, da se cene hrane, kave in alkohola od mojega prvega pravega stika z denarjem niso bistveno spremenile.

Leta 2025 sem že povsem sprijaznjen, da moram za enako storitev ali izdelek odšteti dvakrat višji znesek kot pred osmimi leti, ko je bilo konec moje študentske utopije. V tem obdobju je eksplodiralo skorajda vse (razen plač): cene nepremičnin, najemnin, bitcoina, Facebookovih, Googlovih in Teslinih delnic … Nobeno presenečenje ni, da so se tej eksploziji pridružile tudi cene v trgovinah in restavracijah, kar je izvrstno izhodišče za priliko o siromašenju srednjega razreda in bogatenju elit, obenem pa tudi izvrstna priložnost, da postavim spomenik poslednjemu borcu proti inflaciji, ki je tako dolgo vztrajal v naši medijski hiši.

Njegova neomajna volja je bila dih jemajoča. Kot preživeli relikt socializma se je upiral zakonitostim kapitalizma in prostega trga, jemal je bogatim in dajal revnim. Treba je priznati, da ni ponujal vseh esencialnih življenjskih potrebščin, toda navsezadnje je bil le avtomat za hrano in pijačo. Njegova vloga je bila predvsem simbolne narave: v nebrzdano spreminjajočem se svetu je bil opomnik, da so nekatere vrednote večne. Spominjal nas je na preteklost, ki se ob pogledu v vzvratno ogledalo vselej zdi bolj preprosta in manj oskrunjena kot sedanjost. Ko sem pred kratkim pristopil k njemu in videl, da mi po novem pločevinko gazirane pijače ponuja za sedemdeset centov, nisem mogel reči drugega kot: Poslednji borec proti inflaciji, počivaj v miru!