V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je s Celjanom Tadejem Kozovincem, direktorjem podjetja Naj kafe, pogovarjala o delu v gostinstvu; o težavnem prodajanju kave v Sloveniji; o tem, da je ljudem bolj kot to, kakšno pijejo, pomembno, da jo pijejo na sončku; kritično tudi o tem, da je vsaka generacija manj funkcionalna.

Koronakriza pa je še bolj razgalila probleme v gostinstvu, ki vse bolj izgublja ugled. Ko je bil Tedi mlad, je bilo delati v lokalu »kul«. Sam je pladenj prvič prijel v roke pri 16 letih. To ni bilo sramotno delo, ampak si bil lahko ponosen nanj. Danes je dobre gostinske delavce težko najti. Današnje generacije so mlačne, ne upajo si stopiti v čevlje natakarja. Tedi je vedno skrbel, da je imel dobre zaposlene, ki se niso hodili le »štempljat« v lokal, ampak so bili predani svojemu poklicu. Takšne je vse težje najti.

Vedno je bil pripravljen zaposliti tudi takšne, ki niso nikoli v življenju skuhali kave in stregli v lokalu. Vzel si je čas, jih učil in iz njih naredil dobre natakarje. Danes pa je tako, da moraš te dijake in študente ne le naučiti, kaj je kavni aparat, ampak nekateri še mize ne znajo pobrisati. Verjame, da se gostinci, ki nikoli niso sprejemali ljudi brez izkušenj, pri tem težko znajdejo.

Nekoč si imel lahko natakarja zaposlenega štiri ali pet let. »Potem si ga vprašal, ali še želi to delati ali bi raje počel kaj drugega. Danes natakar ne zdrži več kot leto, leto in pol. Vzrokov za to je več. Delaš, ko so drugi prosti: ob popoldnevih in vikendih. Kot natakar si ves čas na preži, ves čas v gibanju, tudi plačilo ni sanjsko. Ampak mislim, da problem ni v plačilu in da se ljudje, tudi če bi jim ponudil dva tisoč evrov, ne bi odločili za to delo. Ker bi si (kmalu) želeli več.«