Dr. Brecelj: Če bi nam zakon naložil izvajanje evtanazije, vrnem licenco

»Kot zdravnik sem zavezan kodeksu medicinske etike in noben zakon ni nad kodeksom. Imamo primere iz zgodovine, ko so diktatorji sprejemali zakone in ukazovali zdravnikom početi stvari, za katere nas je lahko sram. Evtanazija je v nasprotju s kodeksom medicinske etike in lahko sprejmejo kakršen koli zakon, kodeksa medicinske etike ne bom kršil,« predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja komentira član zbornice in ugledni kirurg dr. Erik Brecelj, zaposlen na onkološkem inštitutu.  

Dokler ni urejena paliativa, ni debate o evtanaziji

Njegovo izjavo so posredovali iz Zdravniške zbornice Slovenije, kjer so pred dnevi že pojasnili, da zdravniki ne bodo prevzeli vloge izvajalcev evtanazije.  Brecelj zdaj opozarja, da v Slovenji paliativna medicina ni urejena tako, kot bi morala biti. »Kontaktiral sem ljudi iz hospica, tudi oni so me kontaktirali, prav tako naše ljudi iz paliativne medicine, paliativna medicina ni urejena in njihovo mnenje je, dokler tega ne uredimo, ni debate o evtanaziji,« pravi dr. Brecelj in dodaja, da 130.000 ljudi v Sloveniji nima družinskega zdravnika.

»Zdaj bomo pa ponujali evtanazijo,« pravi in dodaja: »Zdaj bom nesramen – dame, ki to ponujajo, zelo hitro pridejo do zdravnika. Kaj pa ljudje zunaj Ljubljane, ki nimajo zdravnika, ki ne morejo priti do oskrbe, ki jo plačujejo, čeprav vse življenje plačujejo zavarovanje, ali kdo pomisli nanje? Zdaj bomo pa ponujali evtanazijo. V Sloveniji ni prostora za debato o evtanaziji, ker imamo še toliko stvari neurejenih, začenši s paliativno medicino,« meni dr. Erik Brecelj.

Sam meni, da je zdaj predvsem priložnost za razpravo o paliativni medicini. »Naj bo debata o evtanaziji najprej debata o ureditvi paliativne medicine,« predlaga dr. Brecelj. V svoji karieri zdravnika je, pravi, srečal le peščico pacientov, ki bi spraševali o tem, bilo jih je »manj kot prstov na eni roki«.

Ponujati evtanazijo ljudem, ki odhajajo od mene, ni govora

»Ljudi ni strah smrti, strah jih je umiranja. Strah jih je, da bodo ostali sami. Da ne bo nihče skrbel zanje. In tu je področje, na katerem moramo delati in tukaj ponuditi rešitve svojcem in bolnikom, ne samo bolnikom. Če rečeš svojcu, ko odpustiš bolnika, stali bomo za vami, če bo kaj narobe, nas pokličite, pomagali vam bomo, jim je to dovolj. Vedo, kje je kdo, ki jim bo lahko pomagal, če bodo težave. Ponujati evtanazijo ljudem, ki odhajajo od mene, ki vedo, da umirajo, ni govora,« pravi.