Galerija
Delo je po šesti uri v nabiralniku in pri roki, ko se začne življenje
Nekateri nas berete že od mladosti. Nekateri ste naši naročniki že 60 let. Nekateri ste nas začeli brati šele pred kratkim. Ob 60-letnici izhajanja časopisa Delo je prav, da v središče postavimo vas - bralce!
Delovi zvesti bralci. FOTO: Delo
4. 5. 2019 | 08:00
4. 5. 2019 | 10:26
7:30
A+A-
Kaj vam pomeni Delo? Zakaj ga radi prebirate že desetletja? Kako je vaš dan povezan z nami? Kaj vam je všeč in kaj vas morda moti – ker prostora za izboljšave je vedno dovolj.
Bom malo mehko romantična: ko je vse delo tega dne opravljeno, je čas za ljubezen. Najprej v spodnji kuhinji. Razgrnem, kot bi postlala mehko posteljo, in začnem. Tam, kjer mi je najbolj všeč ... Obožujem ta veliki format. Veliko časa si vzameva … Uživam in sem močno pri stvari. Vedno najdem še primeren prostor v zgornji kuhinji, kamor pridem že precej utrujena. Miza je tu precej manjša. Dobro je, da obstaja zdaj že skrčen, bolj priročen del ... Tudi z njim se spopadem, preden sedem še k računalniku. To sta torkovo Delo in priloga Ona ...
Odkar sem se pred dvajsetimi leti invalidsko upokojila, mi Delo pomeni res veliko, posebno zdaj s pestrim naborom križank. Pred tem, ob službi in treh otrocih, nisem imela prav veliko časa za branje, zdaj ga imam več in lahko preberem vse, kar me zanima. Že moj oče je bil naročen na Slovenski poročevalec, jaz pa sem družinsko tradicijo nadaljevala. Dan se mi navadno začne s kavo in časnikom, to gre nepogrešljivo skupaj. Najraje preberem prve tri strani in kulturne vsebine. Sin pa najprej začne brati šport.
Delo imamo pri hiši od njegove ustanovitve. Najprej je bil naročnik moj oče, pozneje jaz. Ko sem bil gimnazijec, smo se s sošolci izkazali v Delovi kolportažni akciji. Za nagrado smo dobili desetdnevni maturantski izlet na Črno morje. Letos bo od tega minilo že petdeset let. Z Delom sem bil v sedemdesetih in osemdesetih letih povezan tudi kot avtor, saj sem pisal črno kroniko, sicer pa hranim vse pomembnejše izvode časnika od njegovega nastanka do danes. Moja zbirka ni tako bogata kot zbirka Alija Žerdina, a sem nanjo zelo ponosen.
Delo je zame v primerjavi z drugimi časopisi boljše, saj so v njem zajete vse teme, ki me zanimajo, veliko jih je in so zgoščene. V nobenem drugem nisem zasledila takšne palete obravnavanih tem. Pozimi, ko imam več časa, si vzamem dopoldne dve uri in vse pregledam, s križankami vred, ki jih rada rešujem, posebno sredino celostransko in tudi v prilogah. Dela ne bi zamenjala za noben drug časopis. Le nekaj je: doma imam veliko mizo in zato ni težav. Tisti, ki je nimajo, pa imajo verjetno težave zaradi velikega formata. Predlagam manjši format.
Trideset let sem imel naročeno tiskano izdajo, zdaj pa približno pet let digitalno. Ker veliko potujem, je njena prednost ta, da lahko kjerkoli preberem novice. V Delu so mi všeč komentarji, poglobljene analize, članki, ki imajo dodano vrednost. Rad berem novice iz sveta športa in znanosti, všeč mi je tudi, da v Delu ni »tračev«. Nisem pa zadovoljen, ker ste oklestili nekatere priloge, prav tako mi ni pogodu, da je Nedelo na policah že v soboto.
Kar pomnim, so bili pri naši hiši časniki. Želeli smo biti, zlasti pokojna mama, na tekočem z dnevnimi domačimi in tudi svetovnimi novicami. Z leti se je bilo treba navaditi na novo vsebinsko in oblikovno razporeditev, sloge pisanja, avtorje in podobno – vedno pa smo ga težko pričakovali. Kljub poplavi elektronskih medijev je Delo za nas še vedno naše, domače, vsebinsko raznovrstno, aktualno, kar se da objektivno, razumljivo in sploh vsestransko. Sam na prvo mesto postavim gospodarstvo, žena pa bolj politiko, potem znanost, kulturo, šport ...
No, Delo je resen časnik, pa tudi aktualen, zato se za vsakogar kaj najde. Zjutraj, ko vstanem, ga grem iskat in prelistam, vmes pripravim kavo, zato je vse skupaj lep ritual. Nekatere teme me bolj zanimajo, druge manj, predvsem pa so med njimi resne, denimo politika in znanost … Poleg tega ima Delo tudi veliko prilog, še posebno sem zadovoljna s Sobotno prilogo. Ker sem bolj redoljubna in redno obiskujem frizerja, je tam mogoče prelistati vse mogoče … Po telefonu mi ponujajo tudi Dnevnik, ampak Dela ne bi zamenjala!
Imam že več kot 90 let in se niti ne spomnim, koliko desetletij sem naročnik Dela. Berem ga vsak dan, od prve do zadnje strani. Žena ima raje strani z lahkotnejšimi temami, mene pa zanimajo druge stvari, od razvoja tehnik do avtomobilizma, slovenska zgodovina, osebnosti ... Rad imam priloge, pa naj bo to Ona, Delo in dom ali Sobotna priloga. Z veseljem berem rubriko Pisma bralcev, ki je včasih zelo zanimiva. Na Delo sem navajen in ga vsak dan preberem ob zajtrku. Tu in tam sicer razmišljam, da bi ga odpovedal, a potem ugotovim, da bi mi preprosto manjkal.
Težko se je zjutraj zbuditi, ne da bi hitro kaj prebral. Skoraj vsako jutro je podobno: Delo je po šesti uri že v nabiralniku in pri roki, ko se začne življenje. Rešimo križanke, sudokuje, kaj preberemo in o tem poklepetamo. Ko sem bil še aktiven glasbenik in igral v orkestru Slovenske filharmonije, sem z veseljem bral napovedi in kritike koncertov, tega zdaj ni več toliko in to – predvsem novice s področja resne glasbe – najbolj pogrešam. Še vedno pa najprej in najraje preberem stran o kulturi, športu, politiko pa toliko, da sem na tekočem.
Zelo sem zadovoljen s kakovostjo Dela, tudi s krasnimi prilogami na čelu s Sobotno prilogo, ki jo preberem v celoti. Vedno – že zjutraj ob petih – najprej preberem naslovnico in preverim vsebino, nato pa začnem listati od zadnje strani proti prvi, na hitro preletim članke, nato pa si čez dan vzamem čas za natančnejše branje. Delovo prihodnost vidim zelo pozitivno, ker se, v primerjavi z drugimi slovenskimi časopisi, že vsa leta razvija v pravo smer.
Ernestina Rožman. FOTO: Jože Suhadolnik
Ernestina Rožman, Arnovo selo
redna bralkaBom malo mehko romantična: ko je vse delo tega dne opravljeno, je čas za ljubezen. Najprej v spodnji kuhinji. Razgrnem, kot bi postlala mehko posteljo, in začnem. Tam, kjer mi je najbolj všeč ... Obožujem ta veliki format. Veliko časa si vzameva … Uživam in sem močno pri stvari. Vedno najdem še primeren prostor v zgornji kuhinji, kamor pridem že precej utrujena. Miza je tu precej manjša. Dobro je, da obstaja zdaj že skrčen, bolj priročen del ... Tudi z njim se spopadem, preden sedem še k računalniku. To sta torkovo Delo in priloga Ona ...
Milana Tomažin. FOTO: Voranc Vogel
Milana Tomažin, Radovljica
naročnica od leta 1999Odkar sem se pred dvajsetimi leti invalidsko upokojila, mi Delo pomeni res veliko, posebno zdaj s pestrim naborom križank. Pred tem, ob službi in treh otrocih, nisem imela prav veliko časa za branje, zdaj ga imam več in lahko preberem vse, kar me zanima. Že moj oče je bil naročen na Slovenski poročevalec, jaz pa sem družinsko tradicijo nadaljevala. Dan se mi navadno začne s kavo in časnikom, to gre nepogrešljivo skupaj. Najraje preberem prve tri strani in kulturne vsebine. Sin pa najprej začne brati šport.
Franjo Murko. FOTO: Tadej Regent
Franjo Murko, Slovenj Gradec
bralec od prve številkeDelo imamo pri hiši od njegove ustanovitve. Najprej je bil naročnik moj oče, pozneje jaz. Ko sem bil gimnazijec, smo se s sošolci izkazali v Delovi kolportažni akciji. Za nagrado smo dobili desetdnevni maturantski izlet na Črno morje. Letos bo od tega minilo že petdeset let. Z Delom sem bil v sedemdesetih in osemdesetih letih povezan tudi kot avtor, saj sem pisal črno kroniko, sicer pa hranim vse pomembnejše izvode časnika od njegovega nastanka do danes. Moja zbirka ni tako bogata kot zbirka Alija Žerdina, a sem nanjo zelo ponosen.
Alenka Kerštajn. FOTO: Voranc Vogel
Alenka Kerštajn, Kranjska Gora
naročnica od leta 1988Delo je zame v primerjavi z drugimi časopisi boljše, saj so v njem zajete vse teme, ki me zanimajo, veliko jih je in so zgoščene. V nobenem drugem nisem zasledila takšne palete obravnavanih tem. Pozimi, ko imam več časa, si vzamem dopoldne dve uri in vse pregledam, s križankami vred, ki jih rada rešujem, posebno sredino celostransko in tudi v prilogah. Dela ne bi zamenjala za noben drug časopis. Le nekaj je: doma imam veliko mizo in zato ni težav. Tisti, ki je nimajo, pa imajo verjetno težave zaradi velikega formata. Predlagam manjši format.
Jože Hafner. FOTO: Tomi Lombar
Jože Hafner, Škofja Loka
zvesti digitalni naročnikTrideset let sem imel naročeno tiskano izdajo, zdaj pa približno pet let digitalno. Ker veliko potujem, je njena prednost ta, da lahko kjerkoli preberem novice. V Delu so mi všeč komentarji, poglobljene analize, članki, ki imajo dodano vrednost. Rad berem novice iz sveta športa in znanosti, všeč mi je tudi, da v Delu ni »tračev«. Nisem pa zadovoljen, ker ste oklestili nekatere priloge, prav tako mi ni pogodu, da je Nedelo na policah že v soboto.
Janez Zeni. FOTO: Tomi Lombar
Janez Zeni, Spodnja Besnica
bralec od otroštvaKar pomnim, so bili pri naši hiši časniki. Želeli smo biti, zlasti pokojna mama, na tekočem z dnevnimi domačimi in tudi svetovnimi novicami. Z leti se je bilo treba navaditi na novo vsebinsko in oblikovno razporeditev, sloge pisanja, avtorje in podobno – vedno pa smo ga težko pričakovali. Kljub poplavi elektronskih medijev je Delo za nas še vedno naše, domače, vsebinsko raznovrstno, aktualno, kar se da objektivno, razumljivo in sploh vsestransko. Sam na prvo mesto postavim gospodarstvo, žena pa bolj politiko, potem znanost, kulturo, šport ...
Uči Osredkar. FOTO: Mavric Pivk
Uči Osredkar, Ljubljana
naročnica od leta 1956No, Delo je resen časnik, pa tudi aktualen, zato se za vsakogar kaj najde. Zjutraj, ko vstanem, ga grem iskat in prelistam, vmes pripravim kavo, zato je vse skupaj lep ritual. Nekatere teme me bolj zanimajo, druge manj, predvsem pa so med njimi resne, denimo politika in znanost … Poleg tega ima Delo tudi veliko prilog, še posebno sem zadovoljna s Sobotno prilogo. Ker sem bolj redoljubna in redno obiskujem frizerja, je tam mogoče prelistati vse mogoče … Po telefonu mi ponujajo tudi Dnevnik, ampak Dela ne bi zamenjala!
Miha Marš. FOTO: Leon Vidic
Miha Marš, Šentrupert
dolgoletni naročnikImam že več kot 90 let in se niti ne spomnim, koliko desetletij sem naročnik Dela. Berem ga vsak dan, od prve do zadnje strani. Žena ima raje strani z lahkotnejšimi temami, mene pa zanimajo druge stvari, od razvoja tehnik do avtomobilizma, slovenska zgodovina, osebnosti ... Rad imam priloge, pa naj bo to Ona, Delo in dom ali Sobotna priloga. Z veseljem berem rubriko Pisma bralcev, ki je včasih zelo zanimiva. Na Delo sem navajen in ga vsak dan preberem ob zajtrku. Tu in tam sicer razmišljam, da bi ga odpovedal, a potem ugotovim, da bi mi preprosto manjkal.
Andrej Tičar. FOTO: Voranc Vogel
Andrej Tičar, Hrastje pri Kranju
naročnik od leta 1988Težko se je zjutraj zbuditi, ne da bi hitro kaj prebral. Skoraj vsako jutro je podobno: Delo je po šesti uri že v nabiralniku in pri roki, ko se začne življenje. Rešimo križanke, sudokuje, kaj preberemo in o tem poklepetamo. Ko sem bil še aktiven glasbenik in igral v orkestru Slovenske filharmonije, sem z veseljem bral napovedi in kritike koncertov, tega zdaj ni več toliko in to – predvsem novice s področja resne glasbe – najbolj pogrešam. Še vedno pa najprej in najraje preberem stran o kulturi, športu, politiko pa toliko, da sem na tekočem.
Vladimir Eržen. FOTO: Mavric Pivk
Vladislav Eržen, Kranj
naročnik od leta 1979Zelo sem zadovoljen s kakovostjo Dela, tudi s krasnimi prilogami na čelu s Sobotno prilogo, ki jo preberem v celoti. Vedno – že zjutraj ob petih – najprej preberem naslovnico in preverim vsebino, nato pa začnem listati od zadnje strani proti prvi, na hitro preletim članke, nato pa si čez dan vzamem čas za natančnejše branje. Delovo prihodnost vidim zelo pozitivno, ker se, v primerjavi z drugimi slovenskimi časopisi, že vsa leta razvija v pravo smer.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji