Dan, ko je SFRJ začela razpadati

Današnji dan pred tremi desetletji je bil zelo zanimiv dan. V slovenski skupščini so delegati vseh treh zborov začeli razpravo vseh devetih osamosvojitvenih zakonov. Prvi skupini slovenskih nabornikov sta v učnih centrih Teritorialne obrambe (TO) na Igu in v mariborskih Pekrah v skladu s takrat že veljavno novo slovensko zakonodajo na področju obrambe začeli izpolnjevati svojo vojaško dolžnost – slovenski fantje prvič niso šli na služenje vojaščine v jugoslovansko vojsko. V Beogradu pa je bila prava drama, saj predsedstvo Jugoslavije zaradi nasprotovanja Srbije ni izvolilo hrvaškega predstavnika v najvišjem organu takratne Jugoslavije Stipeta Mesića za novega predsednika predsedstva.

Še preden so se prvi slovenski naborniki napotili na usposabljanje v učna centra slovenske Teritorialne obrambe na Ig in v Pekre, s čimer se je tudi formalno začela preobrazba TO v pravo slovensko vojsko, so se v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem – kjer so v tistih časih zelo pogosto gostili slovenski politični vrh – na zaprti seji sestali člani slovenskega predsedstva z Milanom Kučanom na čelu, predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik skupščine France Bučar ter obrambni in notranji minister Janez Janša in Igor Bavčar.



Tema tega sestanka za tesno zaprtimi vrati je bila ravnanje Slovenije po 15. maju, dnevu, ki ga je zvezna armada postavila Sloveniji kot mejnik, po katerem bo sama prišla po slovenske nabornike. Tako je bilo tudi zapisano v novem zveznem zakonu o vojaški obveznosti, ki ga je skupščina v Beogradu sprejela kljub nasprotovanju slovenskih in večine hrvaških delegatov.

Naprej – po načrtih

Slovenija je s sprejetjem zakonov o obrambi in zaščiti ter vojaški dolžnosti prevzela tudi na obrambnem področju vse pristojnosti, tudi naborništvo, kar pa je generalom v JLA postal velik trn v peti. A ker so se v tistem času zapletale razmere na Hrvaškem – 12. maja so uporni hrvaški Srbi organizirali referendum, ki se ga je po trditvah takratnih samozvanih oblastnikov Srbske Krajine udeležilo kar 73 volilnih upravičencev, kar 99 odstotkov naj bi jih glasovalo za priključitev Srbiji, in drugi, ki so hoteli ohraniti Jugoslavijo – je bilo dogajanje na obrambnem področju v Sloveniji potisnjeno nekoliko vstran.



V Poljčah se je slovenski državni vrh dogovoril, da republiški organi za ljudsko obrambo in notranje zadeve nadaljujejo »uresničevanje ukrepov, ki jim jih nalagajo ustavni zakon, zakon o obrambi in zaščiti ter zakon o vojaški dolžnosti«. Tako se je glasilo izredno skopo uradno sporočilo s tega zelo pomembnega sestanka, kar pa je pomenilo, da bo Slovenija seveda upoštevala lastno zakonodajo, ne zvezne. Prikrita grožnja vojaškega vrha je bila takrat dokaj resno sprejeta, ne nazadnje jo je izrekel tudi drugi človek JLA admiral Stane Brovet in Sloveniji namignil, naj se pripravi, če bi Beograd hotel uresničiti svojo grožnjo. Čeprav je bilo takrat zelo težko realno pričakovati, da bi vojska sama začela novačiti nabornike po Sloveniji, saj so bili seznami nabornikov v rokah slovenskega obrambnega ministrstva, previdnost ni bila odveč.

Nove uniforme TO

Da so bile razmere zelo resne, kaže tudi to, da so se sestanka z državnim vrhom popoldne udeležili tudi poveljstvo TO in poveljniki pokrajinskih štabov, ki so na sestanek takrat prvič prišli oblečeni v povsem nove uniforme slovenske TO. O pomembnosti sestanka v Poljčah je Delov komentator Branko Soban na naslovnici Dela v Temi dneva zapisal tudi tole:

»Državni vrh se je ukvarjal z vojaškimi zadevami, torej s tistimi, pri katerih je bilo v zvezi z osamosvajanjem – vsaj tako se zdi – precej narejenega in ki so v Beogradu doslej povzročile tudi največ hude krvi. Teritorialna obramba, nabor­niki, koncept lastne vojske so teme, ki jih na zvezni ravni ne bodo kar tako preboleli. In ker ni šlo zlepa, so poskusili z grožnjami. Kako resno so mislili s tezo, zapisano v zadnji, nekakšni programski številki teoretske revije Vojno delo, češ da je sedanjo Jugoslavijo treba
ohraniti za vsako ceno, se je pokazalo nedavno na Hrvaškem. Z orožjem ...

Resno misli tudi velika večina v Sloveniji. Tako velevajo rezultati plebiscita, tako narekujejo sklepi skupščine. Brez njenega soglasja ni mogoče spremeniti ničesar. Tudi zaradi te odločnosti je težko verjeti, da bi si Beograd odprl novo fronto. Morebitni konflikt bi samo poslabšal že tako nič kaj rožnat položaj v razpadajoči Jugoslaviji. Tega se tisti modrejši in zmernejši del Beograda zanesljivo zaveda, zato morda položaj vendarle še ni tako črn, kot ga nekateri slikajo. Toda previdnost je mati modrosti, pravijo izkušeni. Takšno ravnanje po svoje zahtevajo tudi slovenski 'nacionalni interesi in cilji', ob katerih zdajšnji slovenski državni vrh res ne more zamižati na eno oko in kje po malem popustiti.«

Dan brez predsednika

V nekdanji skupni državi so se 15. maja vse od Titove smrti predsedniki predsedstva menjavali. Sistem menjave v najvišjem državnem organu je bil sicer formaliziran, pravilo je bilo takšno, da so se vsako leto na čelu najvišjega državnega organa izmenjevali predstavniki posameznih republik in obeh avtonomnih pokrajin. In sredi maja pred tridesetimi leti bi moral biti po ustaljenem vrstnem redu formalno izvoljen predstavnik Hrvaške Stipe Mesić. A se tisti dan to ni zgodilo. Srbski predstavniki v predsedstvu Borisav Jović iz Srbije, Jugoslav Kostić iz Vojvodine in Vukašin Jokanović s Kosova so bili formalno proti glasovanju, češ da je bilo predsedstvo v tistem času nepopolno, ker jugoslovanska skupščina nekaj dni pred tem ni izvolila novega črnogorskega predstavnika Branka Kostića. Črno goro je predstavljal črnogorski predsednik Momir Bulatović, ki pa se je pri glasovanju prav zaradi tega tudi vzdržal.



Ker tovrstnega zapleta še ni bilo, se je vnela zelo vroča razprava, v kateri so sodelovali tudi predsedniki jugoslovanskih republik. Srbi so predlagali nekakšen kompromis, da bi določili začasnega predsednika, a sta bila Janez Drnovšek, slovenski član v predsedstvu, in Milan Kučan odločno proti temu. Janez Drnovšek je predsedstvo opozoril, da bo, če Stipe Mesić ne bi bil izvo­ljen za predsednika predsedstva, o tem obvestil skupščino Slove­nije, ta pa bo morala proučiti, ali je še smiselno sodelovati v dr­žavi, kjer prevladujejo zgolj inte­resi enega naroda. Po burni razpravi, ki je pokazala, da so predstavniki Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije na eni strani, Srbija, Vojvodina, Črna gora in Kosovo pa na drugi, so sejo preložili na naslednji dan.

Mehki državni udar

Predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan je zvečer po vrnitvi iz Beograda izjavil: »S tem, ko je Srbija glasova­la proti izvolitvi Stipeta Mesića, je Srbija, če gledamo na stvari principialno, republikam odrekla enakopravnost ter njihovo suve­renost in legitimnost. Stipe Me­sić je bil legalno izvoljen v legi­timnem organu republike Hrva­ške in njegova neizvolitev je odrekanje Hrvaški, da sama odloča, kdo jo zastopa v predsedstvu Jugoslavije. Če po­gledamo, kakšne so posledice da­našnje neizvolitve Stipeta Mesi­ća, bi lahko rekel, da se je danes zgodil nekakšen mehki državni udar, ki je sledil decembrskemu finančnemu udaru, ko se je iz te iste republike poseglo v jugoslo­vanski finančni sistem. Srbija je s tem dokazala, da je v Jugosla­viji, kadar je
to v interesu njene politike, vse mogoče.«



Stipeta Mesića potem niso izvolili niti naslednji dan, ko je zvezna skupščina ob nasprotovanju slovenskih in hrvaških delegatov ter velikega dela bosansko-hercegovskih potrdila mandat črnogorskemu, pa tudi novemu vojvodinskemu in kosovskemu članu predsedstva, ki ju je na ta položaj postavil Milošević. V teh razmerah, ko srbski lobi ni hotel potrditi Mesića za predsednika predsedstva, Mesić pa tega srbskega manevra v Beogradu ni priznaval, saj je bil po takratni ustavi in zakonodaji pravzaprav legitimni šef države. Jugoslavija se je znašla v nekakšnem brezpravju in v tem trenutku je bilo tudi številnim dvomljivcem povsem jasno, da nekdanje skupne države kmalu ne bo več.

Zato je bilo pomembno, da so delegati slovenske skupščine po skrajšanem postopku začeli razpravljati o devetih osamosvojitvenih zakonih, brez katerih razglasitev samostojne države ne bi bila mogoča. Šlo je za zakone o carinski službi, Narodni ban­ki Slovenije, državljanstvu, tujcih, potnih listinah, pre­hajanju čez državno mejo in va­rovanju meje, agenciji za zava­rovanje depozitov bank in hra­nilnic, bankah in hranilnicah, deviznem poslovanju, kredit­nih razmerjih s tujino ter o spre­membah in dopolnitvah zakona o varnosti v cestnem prometu.