Že leta prej, preden je v šolsko življenje močno posegel koronavirus in so učitelji iskali načine, kako olajšati delo v razredu in hkrati poskrbeti za varnost učencev pred okužbo, je učiteljica z jeseniške osnovne šole Toneta Čufarja poučevala v naravi. Vsak teden enkrat ves dan, ne glede na vreme in letni čas. Ko otrok spreminjajoči se macesen vidi v živo, tako znanje ostane. Poleg tega otroke v gozdu čaka škrat, ki rad pusti kakšno pismo, če je posebno dobre volje, pa tudi lešnike ali rozine.

Učiteljica razrednega pouka Klavdija Klinar je ugotovila, da učenci pri pouku niso bili motivirani. Iskala je nove poti do njih in vsi skupaj so končali v naravi: »Vedno mi je bilo blizu, da smo šli ven, izmed štirih sten, kadar se je le dalo. Včasih smo šli tudi samo za šolo, kjer je zdaj urejena učilnica na prostem. Tam smo brali knjige, risali, ustvarjali. Zunaj. Potem sem se pridružila slovenski mreži gozdnih vrtcev in šol, kjer sem dobila potrditev, da je to, kar počnem, dobro, da se da in sme tako delati.«

Že peto leto poučuje tako, da gredo z učenci enkrat na teden v naravo. V šoli pomalicajo, se oblečejo, nadenejo rumene rutice, vsakega učenca Klinarjeva zaščiti pred klopi in odidejo. Pot je običajno enaka, pove učiteljica: »Hodimo mimo določenih točk, kjer opazujejo spremembe v naravi, ki se zgodijo od enega do drugega tedna. Vmes vpeljem učno snov, tako da poleg naravoslovnih tem izpeljemo tudi slovenščino in matematiko.« Prva točka je potok Jesenica, potem zavijejo v hrib in se ustavijo pri macesnu. Ob našem obisku so otroci pri macesnu takoj začeli glasno razlagati: »Še vedno jé električni špaget!« Prav skozi macesnove veje gre namreč električna žica. Tam so se ustavili in macesnu zapeli pesem. Pa je bilo poskrbljeno za del glasbenega pouka za tisti dan.


 

Od divje jage do škrata

Naslednja točka je bližnji vrt, ki ga opazujejo vse leto, posebno bujen pa je prav ob koncu šolskega leta. Potem počasi že pridejo v gozd, razloži učiteljica: »Tam se običajno posedemo in poslušamo pravljico. Naslednja postaja je matematična, pripravim naloge na listkih z računi ali pa morajo kaj razporejati. Na vrhu imamo likovni pouk, ustvarjamo land art (krajinska umetnost, op. p.). Sledita še malica in igra, potem se vrnemo v šolo. Ko vidim, da so dovolj pripravljeni, da so tega sposobni, se zares hitro spuščamo s hriba, prav dirkamo. Imamo divjo jago! Takrat so res zadovoljni.«

Čeprav sta gozd in narava sama po sebi povsem dovolj, imajo otroci v gozdu tudi prav posebnega prijatelja. Škrata. »Ponavadi se z njim ukvarjamo pri zdravi malici. Tam ima luknjico in nam običajno pusti kakšno pismo, pa tudi rozine ali lešnike,« z nasmehom pove Klinarjeva, ki je doma v bližini. Doda, da škrat rad vidi, če mu otroci kaj zapojejo. Pa so ga že videli? »Seveda smo ga že videli! Saj ves čas skače okrog in vedno nekaj šumi,« s še večjim nasmehom pove učiteljica. Očitno imajo v gozdu res pravo medpredmetno povezovanje z veliko domišljije.


 

Učenje za življenje

Štiri dni v tednu pouk poteka v razredu, tam se otroci učijo pisanja črk in številk ter utrjujejo snov. Še vedno ostane veliko snovi, ki se je lahko naučijo zunaj: »Pravljice, vse dramatizacije se zlahka naučimo v gozdu. Tudi kakšne pojme. Namesto da v razredu gledajo powerpoint, v naravi iščejo različno velike kamne in se učimo, kaj je večje in kaj manjše. Matematika pa je v prvem razredu še tako na konkretnem nivoju, da se zunaj marsikaj da. Usvajanje številske predstave je pravzaprav lažje na prostem.« Res je verjetno lažje sešteti tri in tri storže, ki jih imaš pred sabo, kot pa gledati v eno in drugo trojko.

Klinarjeva pravi, da jo tak način dela prisili, da snov tudi prilagaja in teme, ki niso tako nujne, niso zelo podrobno obdelane. Zato pa tisto, kar se naučijo zunaj, še bolj velja: »Otroci se učijo sodelovati, pomagati si med sabo, opazovati. S tem se učijo stvari, ki jim bodo v življenju najbolj prav prišle. Ne da zna otrok le našteti dejavnike nevarnosti v prometu, ampak da jih dejansko spozna. Prometne varnosti se ne samo učimo, temveč jo tudi izkusimo. Tako da učenci vedo, kako se je treba vesti v prometu, kako hoditi v koloni, da morajo nositi rumeno rutico. To vse leto delajo.«

Čeprav je učiteljica prijazna in nasmejana, zna biti stroga. Pravil se je treba držati, še posebej če pelješ vsak teden v »šolo v naravi« prvošolčke. »Pravila zelo strogo na začetku dorečemo. Da ne smejo ničesar metati in tudi recimo ničesar sami jesti. V gozdu namreč včasih kaj iz narave tudi pokusimo in pojemo. Prav tako jih učim, da se ne dotikajo živali, ki jih srečamo, ker imajo tudi živali rade svoj mir, pa da smeti odnesemo s sabo.« Verjetno bi bila taka šola dobrodošla tudi za marsikaterega odraslega …


 

Podpora šole

Starši so ta način dela zelo dobro sprejeli, pravi Klinarjeva. Čeprav jih najprej malo skrbi, kakšni bodo ti sprehodi, kadar dežuje, sneži ali je mrzlo. »Če je zelo mrzlo, gremo morda na kakšno drugo, bližnjo lokacijo, ampak gremo pa vedno. Se pač prilagodimo. Zelo redko se je zgodilo, da smo ostali v šoli. Tu in tam je kakšnemu staršu težko dopovedati, da morajo imeti primerno obutev, ampak zdaj teh težav ni več. Običajno sem tudi zaključek šole pripravila v naravi in smo imeli v gozdu podelitev spričeval,« pripoveduje.

Njene gozdne dneve je šola ves čas podpirala in zdaj so vsi prvošolčki »gozdni«, pove: »V drugem razredu je težje, ker v razredu ni dveh učiteljev, normativ namreč zahteva, da sme en učitelj ven peljati le 15 otrok. Ampak so mi v šoli, ko sem učila drugi razred, tudi pomagali in mi za tisti dan zagotovili spremljevalca. Zdaj to delamo v vseh prvih razredih in tako bo tudi prihodnje leto. Ta zgodba se kar širi in to mi je všeč.« Pravi, da imajo nekateri pomisleke, ker so navajeni, da je treba pisati v zvezke in gledati v učbenike: »Ampak tu imamo učbenik vedno s sabo! Ko se recimo učimo o vremenu, opazujemo oblake, sonce. Ko se učimo o vrtu, ga lahko vse leto opazujemo, kako se spreminja skozi letne čase, kaj se dela na njem jeseni, pozimi, spomladi.«
 

Prilagajanje

Čeprav imajo turo bolj ali manj dodelano, so še vedno kakšna presenečenja. Včasih otrokom pripelje kakšnega gosta, kot je bil lovec, ki jih je počakal v gozdu, včasih jih kam povabijo kar med potjo, razloži učiteljica: »Nekoč nas je podjetje s kamioni kar samo povabilo, naj pridemo pogledat, ko smo šli mimo. Očitno so imeli čas. In smo si ogledali kamione, imeli so razstavljene tudi stare predmete, starine v njihovem salonu, tako da smo to takoj lahko povezali s šolsko temo o življenju nekoč. Prav tako se sprehodimo skozi stari del Jesenic, si pogledamo vodnjake, stare stavbe, da otroci spoznajo mesto, v katerem živijo. Včasih se kar sami kam povabimo. Ko dežuje, gremo na primer po Jesenicah in zavijemo v galerijo.«

Zdi se, da je tak način dela kot nalašč za čas, ki mu usodo kroji virus. Pa ne le koronavirus, ampak tudi »virus« sedenja. Klinarjeva pravi, da sta vsako leto v razredu običajno vsaj dva učenca, ki v začetku leta komaj zmoreta gozdno turo, na koncu šolskega leta pa so vsi kot gamsi. In res so naju kar krepko prehiteli, ko smo se vzpenjali v strm breg. Na pot med drevesa, žvrgoleče ptice v njihovih krošnjah in med drobne zeli ob poti, ki te ravno prav okrepčajo, če je morda škrat pozabil na rozine. To so res nepozabni dnevi v največji šoli.