V tujini sem se začela zavedati bogastva raznolikosti

Zaposlena je kot raziskovalka v laboratoriju za biokibernetiko na fakulteti za elektrotehniko, hkrati obiskuje drugi letnik interdisciplinarnega doktorskega študija programa bioznanosti. Kot številne mlade strokovnjake je tudi Angeliko Vižintin želja po dodatnem znanju odnesla v tujino. V sklopu Mednarodnega društva študentov agronomije in sorodnih ved (IAAS) je obiskala več univerz v Belgiji, Švici, Italiji, na Nizozemskem in Hrvaškem, spoznala člane vsega sveta in se veliko naučila.

»Takrat sem se začela zavedati bogastva raznolikosti – tako izkušenj, idej kot znanja. Name je močno vplivala izmenjava Erasmus+ na Univerzi v Uppsali na Švedskem, kjer sem dobila vpogled v tamkajšnji študijski ter znanstvenoraziskovalni proces, saj sem poleg predmetov delala še pri raziskovalnem projektu na temo sintezne biologije cianobakterij,« na kratko oriše začetek svoje izkušnje s tujino.



»Tedaj sem ugotovila, da se ne želim več posvečati cianobakterijam in biogorivom, ampak delovati v biomedicini.« Svojo možnost za razvoj je prepoznala v Asefovi štipendiji, s katero mladim strokovnjakom omogočijo, da dobijo nove priložnosti in usvojijo široko znanje, hkrati pa tako ali drugače ostanejo povezani s slovensko kulturo.



Angelika je odšla na 10-tedensko izobraževanje v otroško bolnišnico v Cincinnatiju k profesorici slovenskega rodu dr. Mihaeli Pavličev. »Raziskuje na preseku med evolucijsko biologijo in medicino, osredotoča pa se predvsem na evolucijo ženskega reproduktivnega sistema pri sesalcih. Ko sem bila v Cincinnatiju, sem se ji pridružila pri enem od projektov. Cilj je bil odkriti genetske elemente, ki vplivajo na izražanje genov v celicah človeške posteljice – mutacije v teh genetskih elementih so namreč povezane s številnimi boleznimi. Večino časa sem preživela v laboratoriju z Mihaelino asistentko Stello – skupaj sva pripravljali konstrukte DNK in jih vnašali najprej v bakterijske celice, da bi jih pomnožili, nato pa še v celice človeške posteljice. Dr. Pavličev me je spodbujala in mi omogočila, da se med obiskom naučim čim več laboratorijskih tehnik ter se udeležujem gostujočih predavanj, ki so potekala v bolnišnici in na Univerzi v Cincinnatiju.«

Vižintinova se zdaj pri raziskovalnem delu ukvarja predvsem z medicinskimi aplikacijami elektroporacije, kot primer navede elektrokemoterapijo, pri kateri uporabljajo kombinacijo zdravil (kemoterapevtikov), ki normalno ne morejo vstopiti v celico, in električnih pulzov, ki povečajo prepustnost celične membrane in omogočajo vstop zdravilu v (tumorske) celice.

Strokovno znanje, a tudi mehke veščine

O razlikah v znanstvenoraziskovalnem pristopu med Slovenijo in ZDA Vižintinova pravi, da so temelji pravzaprav enaki, čez lužo je bilo v bolnišnici le več predavanj, delavnic, usposabljanj, raziskovalcem so v veliko pomoč administrativne službe, zato se jim ni treba ubadati z birokracijo, ampak se lahko v celoti posvetijo svojemu delu. Na lastni koži je občutila, kako velika je prednost v pogostih interakcijah med zdravniki in raziskovalci, strnjenost in bližina različnih ustanov namreč ponujata odlične razmere za delo.

Na vprašanje, kaj ji je prinesla 10-tedenska izkušnja v ZDA, odgovori: »Izpopolnila sem nekatere laboratorijske tehnike, denimo delo s celičnimi kulturami in pretočno citometrijo, in jih redno uporabljam še danes. Bolj kot ne po naključju sem že v Cincinnatiju uporabljala tudi elektroporacijo, ki je zdaj v ospredju mojega raziskovalnega dela. Naučila sem se veliko o biologiji reproduktivnega sistema pri sesalcih, nosečnosti in menstruaciji, šele takrat sem prvič slišala za endometriozo, najpogostejšo ginekološko bolezen v rodnem obdobju.«

A pri takšnih gostovanjih v tujini ne gre »zgolj« za pridobivanje strokovnega znanja, enako pomembne so druge, mehkejše veščine. Sogovornica omenja, da je začela po tej izkušnji ceniti stvari, ki so v Sloveniji v primerjavi z ZDA precej bolj(e) urejene, na primer socialna varnost, skrb za okolje, enakopravnost med spoloma.

Šolski sistem dobro izobrazi, a ne pripravi na vstop na trg dela

Na neizogibno vprašanje, ali je Slovenija dovolj odprta za mlade raziskovalce in visokoizobražen kader, pravi, da naš šolski sistem dobro izobrazi in študenti po znanju ne zaostajajo za drugimi. A tu je še – ampak. »Težava slovenskih izobraževalnih ustanov je neprepoznavnost, saj v tujini ne vedo, kaj lahko pričakujejo od nekoga, ki je študiral recimo na ljubljanski univerzi. Ob koncu študija biokemije na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo sem prav tako dobila občutek, da študijski program študentk in študentov ne pripravi za vstop na trg dela (seveda pa to še zdaleč ne velja za vse študijske programe). Prehod iz študija v prvo zaposlitev bi bil lažji, če bi bilo več povezovanja z industrijo ali drugimi institucijami v obliki prakse. Med študijem dobiš občutek, da se izobražujemo predvsem zato, da bomo postali nova generacija akademskih raziskovalk in raziskovalcev, vendar ob prejemu naziva magister postane jasno, da ne bomo mogli vsi delati v znanosti.«



Jasno je tudi že, da bolonjska reforma ni prinesla skrajšanja študija ter hitrejšega in lažjega prehoda v prvo zaposlitev, saj je za večino zaposlitev v stroki potrebna sedma stopnja izobrazbe, ki jo dosežeš šele na magistrskem študiju. Omeni podatek, da je Slovenija prav v vrhu po številu doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev v državah OECD. »Tudi za mojo generacijo lahko rečem, da nas dobra polovica nadaljuje študij na doktorskih programih. Če pogledamo podatke o številu raziskovalcev na 1000 zaposlenih, ugotovimo, da je Slovenija na sredini med državami EU, kar nakazuje na to, da ni dovolj zaposlitev za vse doktorje in doktorice znanosti.«

Angelika Vižintin pravi, da za zdaj ostaja v Sloveniji, a si pušča vrata v tujino na široko odprta. Vse je odvisno od tega, kje bo imela boljše razmere za razvijanje svojih potencialov.


---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.