Ljubljana – Janez Janša verjame, da bodo sodniki za krivično sojenje v primeru Patrie, zaradi katerega je prebil 145 dni v zaporu na Dobu – odgovarjali. »Vendar ne v Sloveniji, ampak na Evropskem sodišču,« je povedal v intervjuju za televizijo Nova24TV. Znova je ocenil, da je bil proces Patria ne samo političen proces, ampak tudi organiziran in montiran od prve do zadnje stopnje.

Janša je še dejal, da je na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) znano dejstvo, da sodniki v Sloveniji, kljub zakonski regulativi o krivičnem sojenju, zanj ne odgovarjajo. Statistika sicer kaže, da se število slovenskih primerov na tem sodišču zmanjšuje, prav tako tudi število neizvršenih sodb. Slovenija je imela konec leta 2018 neizvršenih še 13 sodb ESČP (od tega 11 dokončnih). Za primerjavo: konec leta 2015 je bilo teh sodb 309, konec leta 2016 ter 2017 pa še 49.
 

Strah in previdnost pri opredeljevanju

Mnenja o kazenski in osebni odškodninski odgovornosti sodnikov za njihovo delo so precej različna. Da gre za občutljivo zadevo in očitno tudi strah pred različnimi pritiski, kaže previdnost in izogibanje sogovornikov pri opredeljevanju do tega vprašanja. Nenazadnje pa je zgovorno tudi ravnanje sodnice ljubljanskega okrožnega sodišča, pred katero je odločanje o odškodninski tožbi, ki, kot je znano, presega 900 tisoč evrov.



Sodnica bi namreč lahko zavrnila zahtevo za prenos pristojnosti, za katero se je Janšev zagovornik Franci Matoz odločil tik pred začetkom procesa, čeprav mu je bila domnevna pristranskost odločanja ljubljanskega okrožnega sodišča znana že ob vložitvi tožbe, in ne šele tik pred začetkom njene obravnave. A je sodnica odločitev raje prepustila kolegom na višji ravni.

Nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič ocenjuje, da odgovor na vprašanje, ali je sodnike mogoče sodno preganjati za njihovo (slabo) delo, ni preprost, medtem ko ustavni pravnik Matej Avbelj sodi, da gre za lažno dilemo. Ustava s svojim 23. členom določa pravico do poštenega sojenja, s 125. členom pa, da so sodniki neodvisni, vezani samo na ustavo in zakon. Če torej sodnik zlorabi svoje pristojnosti in s tem nekomu povzroči škodo, je jasno, da je bila kršena pravica do poštenega sojenja ter da je ravnal z zlorabo in onkraj ustave in zakona. V takem primeru ne samo da lahko, ampak mora odgovarjati. Dokazno breme, ki je v tem primeru visoko, je seveda na stranki, ki takšno zlorabo zatrjuje.


»Skratka, v primeru zlorabe oblasti, tudi sodne, nihče ne more biti imun pred odgovornostjo, sicer to ni več pravna država, ki temelji na vladavini prava. V bistvu tak zaključek narekuje že zdrava kmečka pamet oziroma 'common sense',« poudarja Avbelj.


Ustava ne predvideva neposredne odškodninske odgovornosti sodnika. Za sodne postopke tudi velja, da je odločitev sodnika vselej pravilna. O protipravnosti ravnanja sodnika pa je mogoče govoriti v dveh primerih: če ravnanje nima pravne podlage v zakonu in če ravnanje nasprotuje običajni metodi dela oziroma službeni dolžnosti.


 

Povračilni ukrepi za montiran proces

Kot smo pisali, Janša terja odškodnino zaradi domnevno krivičnega sojenja v procesu Patria. Zato toži slovensko državo, tožilko Branko Zobec Hrastar, ki je vodila primer, in sodnike, ki so sodelovali v tem »montiranem« procesu.

V praksi ni mogoče najti veliko primerov tožb proti sodnikom. Znana je sodba vrhovnega sodišča iz leta 2012, ki je izključila možnost neposredne odškodninske odgovornosti sodnikov in tožilcev. Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko tako odgovarja država, je presodilo sodišče.