Na vrsti odločanje o skoraj milijon evrov odškodnine Janezu Janše

»V dolgoletni praksi se ne spomnim primera obsodbe sodnika zaradi njegovega dela,« pravi dolgoletni odvetnik in nekdanji minister za pravosodje Miha Kozinc. Na lastni koži je to že občutil tudi Franci Matoz, odvetnik Janeza Janše. Prvak SDS za dobrih 900.000 evrov odškodnine toži državo, tožilko in sodnike, ki so ga pripeljali v zapor.


Franci Matoz je bil na koprskem sodišču v preteklosti s podobno tožbo že neuspešen, ko je za 50.000 evrov odškodnine tožil državo in sodnike, s katerimi je bil nezadovoljen; enega od njih je zastopala odvetniška pisarna Kozinc. Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna.

Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavljata 23. in 125. člen ustave. Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov.



»Bi pa od njih odškodnino lahko zahtevala država, če bi ugotovila, da so namerno povzročili škodo,« dodaja Kozinc.
Sodna praksa, gre za sodbo vrhovnega sodišča iz leta 2012, je izključila možnost neposredne odškodninske odgovornosti sodnikov in tožilcev. Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko torej odgovarja država.
Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov, ki včasih dajejo vtis – glede na izrečene sankcije – pretirane cehovske naklonjenosti. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Kozinc ocenjuje, da ti s funkcije prej odstopijo sami. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli.


 

Pravosodje ni krivosodje

Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča, je na seji parlamentarnega odbora za pravosodje ob obravnavi letnega poročila o stanju v slovenskem sodstvu pred dnevi ocenil, da podatki o nizkem številu pravnih sredstev, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč, dokazujejo, da pravosodje dela dobro. Svoje nezadovoljstvo s slovenskim pravosodjem po drugi strani jasno izraža prvak SDS Janez Janša, kot rečeno tudi s skoraj milijonsko odškodninsko tožbo proti tistim, ki so ga v zadevi Patria poslali v zapor.

Janša terja odškodnino zaradi domnevno krivičnega sojenja v omenjenem primeru. Toži državo, tožilko Branko Zobec Hrastar, ki je vodila primer, in sodnike, ki so sodelovali v tem »montiranem« procesu. Janšo zastopa odvetnik Franci Matoz, tožilko in sodnike pa odvetniške pisarne Zakonjšek, Kunič in Peternelj. Nobena stran izjav pred obravnavo ne daje.





Pričakovati pa je, da bo obramba trdila, da odškodninska odgovornost ne obstaja ter da za sojenje sodnik ne odgovarja. Tožba je lahko upravičena in utemeljena, če je uperjena zoper državo in če jo zahteva tisti, ki je bil neupravičeno v zaporu oziroma priporu in ima pravico do odškodnine, pojasnjujejo sogovorniki, ki želijo ostati neimenovani. Če bi dopustili tožbe zoper tožilce in sodnike, bi sodišča zasulo na tisoče tožb, saj bi tožil vsak, ki ne bi bil zadovoljen z odločitvijo ali iz maščevanja, ocenjujejo.

Janša je, spomnimo, v zaporu prebil 145 dni. Državno pravobranilstvo mu je poslalo poravnalno ponudbo v višini 52.800 evrov odškodnine, torej okoli 364 evrov za dan zapora.


 

Kaj pravi statistika

Florjančič je v povzetku dela sodišč poslancem, članom parlamentarnega odbora za pravosodje, sicer med drugim povedal, da se kakovosti sojenja posvečajo vse bolj – tako glede odločanja kot glede pravičnosti obravnave udeležencev. To kažejo po njegovih besedah tudi podatki o pravnih sredstvih, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč – vložijo jih na okoli devet odstotkov odločitev okrožnih sodišč, to so praviloma pritožbe, ki so na višji ravni potrjene v 67 odstotkih. Na okrajnih sodiščih je delež izpodbijanja triodstoten in v teh izpodbijanih primerih so pritožniki uspešni v 70 odstotkih, na višjih sodiščih pa so pravna sredstva nezadovoljnih vložena zoper 1,7 odstotka pomembnejših zadev, potrjena pa v 66 odstotkih. »Delovanje sodstva je torej ustrezno in kakovostno, je pa res, da niso vse zadeve na tej ravni. Ko pride do razveljavitev in sprememb odločitev na višjih ravneh, jim javnost namenja preveč pozornosti, izpostavlja posamične primere in to sliko neupravičeno projicira na celotno sodstvo,« pravi predsednik vrhovnega sodišča.



Na pravosodnem ministrstvu poudarjajo, da ukrepi oziroma mehanizmi, ki zadevajo »nadzor« nad delom sodišča in/ali sodnika, niso namenjeni oziroma usmerjeni v presojo pravilnosti ravnanja sodnika v posamezni zadevi. Stranka postopka, ki se ne strinja z vsebinsko odločitvijo oziroma ki meni, da so bila med postopkom kršena procesna pravila, to lahko izpodbija v okviru rednih ali izrednih pravnih sredstev kot tudi z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.

Podatki o ukrepih proti sodnikom pa kažejo, da je bilo od novembra 2008 do novembra 2017, ko je bila z zakonom o sodnem svetu pristojnost za odločanje v disciplinskih postopkih zoper sodnike prenesena na sodni svet, uvedenih vsega 31 disciplinskih postopkov zoper 25 sodnikov. Večinoma so bili sankcionirani z opominom, znižanjem plače, premestitvijo in ustavitvijo napredovanja.



Meira Hot (SD), podpredsednica parlamentarnega odbora za pravosodje, je opozorila, da bi moralo sodstvo za varovanje lastnega ugleda učinkovito ravnati tudi v disciplinskih postopkih, saj nekatere preblage sankcije dajejo vtis, da gre lahko v sodstvu za sistem »kolegialne zaščite«.

Pravosodno ministrstvo je bilo pred dnevi seznanjeno s pobudo za spremembo zakona o sodnem svetu, ki ureja disciplinski postopek. Po sedanji ureditvi namreč v disciplinskih postopkih padajo tudi precej razvpiti primeri. Pobudo za spremembo je sodnemu svetu podala disciplinska tožilka. Na ministrstvu napovedujejo, da jo bodo temeljito proučili, o morebitnih konkretnih spremembah pa je še prezgodaj govoriti.