V nadaljevanju preberite:

»To smo mi,« reče sogovornik, 24-letni Maročan, in pokaže na bel avtobus, ki se je ustavil pred azilnim domom na Viču. Najprej izstopita policista, za njimi pa večja skupina mladeničev, ki imajo masko čez usta. V vrsti mirno čakajo na sprejem. Medtem do nas priteče voznik avtobusa in zakriči: »Ne smete fotografirati!«

»Najmanj enkrat na dan pripeljejo nove, včasih pa v enem dnevu pripeljejo tudi trikrat,« nadaljuje mladenič, s katerim se pogovarjamo na pločniku pred azilnim domom. V Ljubljani je že šest mesecev in pravi, da si želi ostati. Tako sicer pravijo vsi, ki jih nagovorimo. Maročan ima srečo, da so v sobi zgolj štirje. Večina jih sobe namreč sploh ne dobi, saj je gneča prevelika. »Tako je zadnja dva meseca. Vse več ljudi prihaja. Tudi za hrano je vrsta zelo dolga,« omeni. Maroko je zapustil pred štirimi leti. Bil je študent angleščine in računalništva, pripoveduje.

Kakšni sta zgodbi Maročana in Afganistanca, s katerima smo se pogovarjali? Na kaj opozarjajo v Slovenski filantropiji?