Že mesece spijo na mrazu, pod milim nebom

V nadaljevanju preberite:

Trst, eden od dnevnih centrov. Množica mladih moških poseda, se sproščeno pogovarja, se drenja pred nekim okencem in maha s papirji, ki so jih dobili kot bodoči prosilci za azil. Največ jih je iz Afganistana, Pakistana, Iraka in Bangladeša. Ob 19.30 se center, v katerem si lahko napolnijo telefone, se stuširajo in pogrejejo, zapre, oni pa se morajo znajti, kakor vedo in znajo. Ponoči se temperatura spusti na osem stopinj Celzija.

»Dejstvo je, da je sistem za sprejem migrantov v Italiji povsem odpovedal. V Trstu, ki je na koncu balkanske poti, se kopičijo množice ljudi, ki jih ni več kam nastaniti,« razlaga Gianfranco Schiavone, predsednik Italijanskega konzorcija za solidarnost ICS, nevladne organizacije, ki nudi podporo prebežnikom. »Bojim se, da gre za igro politike,« pristavi. Po njegovih besedah sploh ne gre za tolikšno število, da zanj ne bi mogli poskrbeti. Vendar rešitve za 50 do 70 ljudi, ki vsak dan pridejo v mesto, nimajo.