Prebežniki v Trstu spijo v blatu in vodi

»Nihče ne naredi ničesar! Več kot 400 ljudi živi v blatu in med podganami, Tržačani pa gledajo proč! Tudi mi, Slovenci! Sprašujemo se, kako je lahko mesto med drugo svetovno vojno dopustilo grozote, ki so se dogajale v Rižarni – kaj pa danes?« Fotograf Primorskega dnevnika Damjan Balbi je ogorčen nad nehumanimi razmerami, na katere so obsojeni prebežniki, ki v Trstu nimajo strehe nad glavo, in poziva k ukrepanju. Enako poudarjajo tudi v tržaškem združenju nevladnih organizacij.

Že mesece spijo na mrazu, pod milim nebom

»Nekaj je treba narediti za te ljudi!« je prepričan Balbi. Zapuščeno skladišče (silos) ob tržaški železniški postaji – zadnje zatočišče, na katero lahko računajo ilegalni prebežniki v mestu – je po močnih nalivih v minulih dneh postalo blatna mlakuža. Ob stenah, pod kamnitimi oboki velikanskega poslopja, so s folijami prekriti šotori in druga improvizirana začasna prebivališča. »Ves čas se sliši pretakanje vode, kar predvsem v nočni tišini para živce. Ti ljudje pa te vseeno sprejmejo z nasmehom in ti celo ponudijo čaj,« razlaga fotograf. »Ko sem po uri in pol prišel ven, sem se zjokal. Hitel sem domov, da bi jim prinesel čim več oblek in drugega, kar bi jim lahko koristilo, pa sem pomislil, da se bo tako ali tako vse zmočilo in bo neuporabno,« pristavi. Po njegovih besedah je v silosu nastanjenih celo nekaj otrok. »V takih razmerah ne bi pustili niti mačke ali psa. Takoj bi prišla združenja za varstvo živali, redarji in policija. Ko gre za človeška bitja, pa nihče ne ukrepa,« je razočaran.

Na azilni postopek čakajo več mesecev

V Trstu so že maja poročali o povečanju števila ilegalnih migrantov, ki prihajajo po tako imenovani balkanski poti, in sicer za kar 300 odstotkov glede na primerljivo lansko obdobje. Na sestanku prefektov Trsta, Gorice, Vidma in Pordenona so se tedaj pogovarjali o vzpostavitvi novega nastanitvenega centra, saj so vse kapacitete zapolnjene, a dlje od besed do zdaj ni prišlo.

Kot izhaja iz posodobljenega poročila o ilegalnih migracijah za letošnjih prvih sedem mesecev, ki so ga minuli teden predstavile nevladne organizacije, združene v Solidarnostno tržaško mrežo, se je število prebežnikov, ki niso v uradnem postopku za pridobitev azila, povzpelo na skoraj 500 (v več kot 90 odstotkih gre za moške, ki v največjem številu prihajajo iz Afganistana, sledijo tisti iz Pakistana, Bangladeša, Nepala ter Kurdi iz Turčije). Od teh jih kar 74 čaka na začetek azilnega postopka že od maja.

Ob stenah silosa, pod velikanskimi kamnitimi oboki, so s folijami prekriti šotori in druga improvizirana začasna prebivališča. Fotodamjan/Primorski dnevnik

»Rad bi poudaril, da se je število ilegalnih migrantov v mestu resda povečalo, a ne gre za kakšne neobvladljive številke. Tisto, kar bode v oči, je, da se s tem vprašanjem oblasti sploh ne ukvarjajo oziroma skušajo prikazati, da so nemočne zaradi številčnosti prihodov, kar je poskus zavajanja,« pojasnjuje Gianfranco Schiavone, predsednik italijanskega konzorcija za solidarnost ICS.

Kot nadaljuje, ima Trst okoli 1200 nastanitvenih enot za osebe, ki vstopijo v postopek za pridobitev azila, število migrantov, ki se zatečejo v mesto, pa na letni ravni te zmogljivosti presega od tri- do petkrat. »Sistem je bil sicer dobro zastavljen in predvideva, da se večji del prebežnikov preseli na druge lokacije po državi. Tam so zanje prav tako predvidene nastanitve, kjer lahko počakajo na zaključek azilnega postopka. Težava pa je, da se to ne izvaja,« razlaga. Že preteklo poletje, ko se je število nezakonitih prihodov pričakovano sezonsko povečalo, so se, kot navaja sogovornik, selitve ustavile, ljudje pa so obtičali v Trstu – ne da bi imeli kam iti. Šele pred dnevi so v organizaciji ministrstva za notranje zadeve – prvič po treh mesecih – iz Trsta v notranjost Italije preselili prvih 120 ljudi.

»Gre torej za umetno ustvarjeno krizo, ki ji, se bojim, ne botruje le nesposobnost oblasti, temveč pomanjkanje volje, da bi se položaj teh ljudi sploh reševal. Motiv iz ozadja pa naj bi bilo razmišljanje, da bodo migranti tako raje nadaljevali svojo pot proti drugim evropskim državam,« meni.

Prepuščeni nevladnim organizacijam

V Solidarnostni tržaški mreži so zato v prej omenjenem poročilu pozvali tako italijansko državo, naj prebežnike preseljuje iz Trsta na druge italijanske lokacije, kot tudi tržaško občinsko oblast, da v trenutnih razmerah poskrbi za humanitarno intervencijo ter zagotovi vsaj začasno nastanitev za tiste prosilce, ki čakajo na preselitev. »Nesprejemljivo je, da ljudi pustijo kar na cesti in da zanje skrbijo le humanitarne organizacije,« poudari Schiavone. Kot opozori, trenutno primanjkuje celo nastanitev za družine prebežnikov.

V solidarnostnem konzorciju ICS vodijo dnevni center za migrante, kjer si ti lahko nekoliko odpočijejo. Foto Solidarnostna tržaška mreža ICS

V solidarnostnem konzorciju ICS vodijo dnevni center za migrante, kjer si ti lahko nekoliko odpočijejo, operejo svoje obleke, napolnijo telefone, na voljo jim je tudi nujna medicinska oskrba, ki jo nudijo zdravniki prostovoljci. V menzi Karitas lahko dobijo obrok hrane, ki pa ne zadošča vsem potrebam, zato prostovoljci ob večerih na trgu ob železniški postaji delijo dodatne pakete hrane. »To vsekakor ne more biti edina rešitev. Državna in lokalna oblast, ki bi morali za te ljudi prvi poskrbeti, pa se obnašata, kot da problema sploh ni,« sklene.