Eden najbolj znanih simbolov slovenstva ima 125 let. Sedmega avgusta 1895 ga je za svoj denar na svoji 16 kvadratnih metrov veliki parceli na vrhu Triglava, ki jo je za en goldinar odkupil od občin Dovje in Mojstrana, postavil župnik na Dovjem Jakob Aljaž. Kot domoljuba ga je bolelo, da po slovenskih gorah okoli Triglava postavljajo planinske koče in urejajo planinske poti avstrijska in nemška planinska društva.



Leta 1923 je Aljaž v Planinskem vestniku opisal, kako se je lotil dela, potem ko je že bil najvišji slovenski posestnik: »Ker sem bil na gimnaziji v fiziki dobro podkovan in sem še pozneje študiral (delal sem žagarjem turbine), sem pozimi idejo mojega stolpa v sobi zasnoval in s kredo na tleh načrt zarisal ter določil dimenzije. Moj mladostni prijatelj Anton Belec iz Šentvida je moj načrt še izboljšal ter stavbo požrtvovalno, brez dobička in zaslužka, mojstrsko izvršil. Tovarnar inženir Amman, posestnik cementne tovarne, mi je ponudil brezplačno cement, pa sem ga hvaležno odklonil in se odločil za železo. Težka naloga je bila, posamezne kose stolpa znositi na tako višavo. Pa že v načrtu smo preskrbeli, da se stolp sestavi iz posameznih kosov, ki so bili težki po 15 do 20 kg in so se dali z vijaki skupaj pritrditi. Šest krepkih nosačev je znosilo v enem tednu posamezne kose na Triglav, potem je Belec 7. avgusta 1895 s štirimi pomočniki stolp v petih urah postavil.«

Kose pločevine so pripeljali z vlakom iz Ljubljane v Mojstrano, tam pa so si jih nosači naložili na pleča; najbrž je bilo najteže tistemu, ki je nosil streho, saj ovalne pločevine ni bilo mogoče nositi drugače kot na glavi.





Aljaž takole nadaljuje svojo pripoved: »Šli smo ga postavljat jaz, mojster Belec z enim delavcem in moja dva delavca Požganc in Korbar. Takrat smo prenočili v stari, mali Dežmanovi koči, saj Slovenci še nismo imeli nobene koče. Bila je gosta megla, zato zjutraj jaz nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj posamezne kose Triglavskega stolpa. Pogovarjal sem se z oskrbnikom Dežmanove koče, kozarjem Vilmanom, s katerim sem bil že prej znan, ker je bil doma iz Mojstrane. Ta mi je prijazno in zaupno rekel: 'To je sreča za Vas, da nocoj ni bilo Nemcev tukaj, sicer bi za Vas ne bilo prostora.' V tistem trenutku sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo.«

In piše dalje: »Drugi teden grem zopet na Triglav, spremljal me je pevovodja Matej Hubad, da pogledam Triglavski stolp in določim prostor za slovensko Triglavsko kočo. Prenočili smo zopet v Dežmanovi koči, tam smo našli tržiškega tovarnarja, prijaznega g. Gassnerja, s katerim smo peli 'Ave, maris stella' (Zdrava, morska zvezda). Pili smo tudi šampanjca, eno buteljko smo prihranili za drugi dan, za otvoritev mojega stolpa vrh Triglava. Bilo je krasno vreme, navzoči so bili na vrhu Matej Hubad, Gassner, jaz in moja dva delavca, Požganc in Korbar. Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kviško s pokom, mi zapojemo zopet Ave, maris stella, potem Triglav, moj dom, in otvoritev je bila končana.«





Zaradi stolpa je imel njegov lastnik »veliko pravdo«, kot je dejal. Nemci so ga namreč tožili, da je uničil podzemeljsko triangulacijsko točko prvega reda, kar se je izkazalo za neresnico. Tudi načelnik nemške planinske sekcije mu je v domači gostilni pri Šmercu dejal, da njegovega stolpa ne bodo trpeli, pa ga je Aljaž na videz prav ponižno prosil, naj ga vendarle pustijo, »saj bo pleh v petih letih snedla rja«, in ga prepričal, »pozneje pa sem Slovencem pripovedoval, kako sem mu mustače potegnil«.

Aljažev stolp je bil sprva sive barve, med obema vojnama, ko je tam potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, je bil italijansko zeleno-belo-rdeč, konec petdesetih let prejšnjega stoletja je postal komunistično rdeč, zastavico z letnico postavitve pa je zamenjala rdeča peterokraka zvezda na vrhu. Leta 1982 so ga za potrebe snemanja filma o dr. Juliusu Kugyju znova prebarvali v sivo in zvezdo zamenjali z zastavico. Tak je ostal do današnjih dni. Predlani so ga s helikopterjem v enem kosu prenesli v dolino, ga pošteno obnovili in mu zamenjali streho ter ga po zračni poti vrnili na najvišjo točko države, kjer bo bržčas zdržal vsaj še stoletje.