V nadaljevanju preberite:

Rudar je bil tudi Potiskov oče: »Večkratni udarnik. Ki pa je kasneje zbolel na srcu in postal tirničar. Polagal je tire v jami in zunaj nje, ker v njegovih časih premog še ni potoval po tekočem traku, temveč v huntih (vagonih, o. p.) oziroma cickah in po tirih.« Perkmandeljc naj bi sicer veljal za škrata, ki obstaja v jami in nagaja rudarjem, videl pa ga ni še nihče. Tudi Potiskov ded in oče ga nista. Pripovedovala pa sta o njem pogosto, pove Potisek: »Da rudarjem, denimo, rad poje malico, čeprav so po mojem to v resnici naredile podgane. Ali pa so knapi drug drugemu kaj ušpičili. A nikoli kaj hudega. V njihovih robustnih postavah, veste, ko je treba naravi nenehno trgati njeno bogastvo, se skrivajo zelo mehke in vraževerne duše, ki ne upajo veliko govoriti o škratu.«

A Potisek, ne samo, da o Perkmandeljcu piše zgodbe! Še danes verjame, da je imel s škratom skrivnostno srečanje. Ko ga je poslovodja nekega dne samega – in prestrašenega, prizna - poslal na konec rova gledat, če rezervoar z vodo in cev delata, kot je treba, ga je do tja vodil – škrat: »V rovu tišina, jaz hodim in vidim: lučka tu, lučka tam in si rečem, da to pač ne more biti nihče drug kot Perkmandeljc. Kasneje sem šel še velikokrat po isti poti, a lučk nisem nikoli več videl.«