Šesto izumrtje? Pravkar se dogaja blizu vas

V dvorani z ogroženimi in izumrlimi vrstami pariškega prirodoslovnega muzeja je temačno, tiho in hladno kot v grobnici. Edini zvok ustvarjata stopanje po starem parketu in tiktakanje zlate ure Marije Antoanete. Šibki snopi svetlobe prihajajo le iz steklenih in lesenih vitrin. V njih so primerki živali in rastlin, ki jih v naravi ni več najti, ter primerki, ki so tik pred tem, da izginejo v pozabo. Težko je presoditi, ali gre za psihološki učinek temačne dvorane ali le odlično opravljeno delo preparatorja, a zdi se, da je nekaj žalostnega in osamljenega na obrazu poslednjega tasmanskega tigra in zadnje kvage, zebre, ki je imela črtasti vzorec le na glavi. Celo na obrazu kritično ogroženega sumatranskega tigra, ki v živo vzbuja srh, je zaznati strah. To strašno bitje, v katero zrejo nagačene živali, sem jaz. Ta strašna bitja smo vsi mi.

»Če na človekovi poti preži nevarnost, ne gre toliko za preživetje naše lastne vrste kot za izpolnitev ultimativne ironije biološke evolucije: da je življenje v trenutku, ko je skozi človeški um doseglo razumevanje samega sebe, pogubilo svoje najlepše stvaritve,« je podobno misel veliko bolj umetelno zapisal ameriški biolog E. O. Wilson, s čigar citatom nas v zgodbo Šestega izumrtja: nenaravne zgodovine uvede Elizabeth Kolbert. Knjiga publicistke New Yorkerja je v ZDA izšla leta 2014, naslednje leto je prejela prestižno Pulitzerjevo nagrado za najboljše neleposlovno delo. Že dve leti je na vrhu Guardianove lestvice najboljših neleposlovnih knjig v angleščini vseh časov, nedavno pa je pri založbi UMco izšel slovenski prevod. Popisana tematika je še vedno aktualna, pravzaprav bo vedno bolj.

 

Na pragu nove katastrofe

Zadnje pol milijarde let se je zgodilo pet množičnih (in več manjših) izumrtij na našem planetu, ob vsakem je biotska raznovrstnost drastično upadla. Trajalo je milijone let, da si je življenje znova opomoglo in doseglo nekdanjo raven raznolikosti. Nekatere vrste pa tega niso bile sposobne in so za vedno izginile. Zdaj smo na pragu nove velike katastrofe, nemara celo bolj uničujoče od tiste, ki je izbrisala dinozavre, piše Kolbertova.



Drugače od preteklih izumrtij, ki so jih povzročile nežive stvari (dinozavre je iztrebil asteroid) ali geofizikalne sile (poledenitev, ekstremno podnebno segrevanje), je glavni agens pričujočega izumiranja vrst – ki ga je sicer še prezgodaj označiti za množično, dodaja Kolbertova – »ena sama šibka vrsta«. Ta je svet preoblikovala tako, kot ga ni poprej nobeno drugo bitje. Homo sapiens je dosegel izjemen uspeh, vendar na račun tako rekoč vseh drugih vrst. Opremljen s sposobnostjo timskega sodelovanja in »genom za norost«, ki žene njegovo radovednost in nagnjenost k tveganju, je prečkal morje in koloniziral vse kotičke sveta. Ves čas se je množil, izsekaval gozdove, vmes iztrebil svojega najbližjega sorodnika neandertalca, s katerim se je še poprej sparil, zatem se je lotil iztrebljanja prednikov iz drugega kolena. Najbolj korenito pa je spremenil svet z odkritjem in uporabo fosilnih goriv.



Če bomo nadaljevali po zdajšnji fosilni poti, bo do konca 21. stoletja izgubljenih med 20 in 50 odstotkov vse flore in favne, opozorila znanstvenikov ponavlja Kolbertova. Na poti v pozabo so tretjina vseh vrst koral, tretjina sladkovodnih mehkužcev, tretjina morskih psov in skatov, četrtina vseh znanih sesalcev, petina vseh kuščarjev in šestina ptic. »Izgube se dogajajo povsod: v Južnem Pacifiku, Severnem Atlantiku, na Arktiki in v Sahelu, v jezerih in na otokih, na vrhovih gora in v dolinah.«

Odkritje izumrtja

Čeprav je konec sveta večno popularna tema, je koncept izumrtja razmeroma nov. Razvil se je v razsvetljenski Franciji, spodbudilo pa ga je odkritje kočnikov ameriškega mastodona v reki Ohio, ki je bilo nenamerna posledica francoskega kolonialnega raziskovanja. Kočniki v velikosti opeke niso ustrezali nobeni tedaj živeči živali. Pripadali so izgubljeni vrsti, je zaključil Georges Cuvier, anatom v pariškem prirodoslovnem muzeju, ki je v prostem času rad brskal po muzejski zbirki.

Cuvier ni verjel v izumrtja tu in zdaj. Menil je, da so svet ciklično rušile kataklizme, ki so se dogajale pred »zapisano zgodovino«. Charles Darwin pa je izumiranje vrst obravnaval kot postopen proces in izumrle vrste videl kot žrtve evolucijskega boja za preživetje, čeprav jih je nekaj izumrlo tudi v njegovem obdobju, denimo velika njorka, ki jo je pokončala človeška roka. Teorijo postopnega izumiranja, ki je dolgo prevladovala, je šele v sedemdesetih letih 20. stoletja podrla najdba iridija v tankem sloju gline v soteski Gola del Bottaccione, zatem pa še kraterja asteroida, ki je pred okoli 66 milijoni let padel na mehiški polotok Jukatan in povzročil največje od petih množičnih izumrtij. V njem je izumrlo približno tri četrtine vseh vrst, tudi slavni dinozavri.

Trenutno prevladujoča paradigma o množičnih izumrtjih je nekje vmes med cuviersko in darvinistično. »Dolga obdobja dolgočasja, ki jih prekinjajo občasne panike. Četudi so redki, so ti trenutki panike nesorazmerno pomembni. Določajo vzorec izumrtja, kar obenem pomeni tudi vzorec življenja,« piše Kolbertova. Za prvi dve množični izumrtji velja, da so ju povzročile podnebne spremembe.



Prvo ob koncu ordovicija pred okoli 440 milijoni let je bilo posledica poledenitve. Kaj jo je povzročilo, ni jasno; ena od teorij pravi, da zgodnji mahovi, ki so se preselili na kopno in iz ozračja posrkali veliko ogljikovega dioksida, kar je povzročilo tudi spust temperatur. Jasno pa je, da so živali in rastline, ki so poledenitev preživele, ustvarile moderni svet.

Drugo množično izumrtje ob koncu perma pred 250 milijoni let je šlo ravno v obratno smer. Zaradi izpustov ogromnih količin ogljika v ozračje in dviga temperatur ozračja in oceanov je izumrlo približno 90 odstotkov vseh vrst, tudi koralni grebeni.

 

Dobrodošli v antropocenu

Če so ti dve množični izumrtji res povzročile podnebne spremembe, bi nas moralo še toliko bolj skrbeti, kaj povzročamo življenju na planetu s segrevanjem ozračja zaradi kurjenja fosilnih goriv. Če bomo nadaljevali z enako intenzivnostjo, bodo koncentracije ogljikovega dioksida do konca tega stoletja dosegle raven, kakršna je bila pred približno 50 milijoni let, ko so na Antarktiki rasle palme. Prav zaradi naglice povečevanja koncentracij toplogrednih plinov je »trenutni geološki eksperiment tako nenavaden in po vsej verjetnosti brez primere v vsej zemeljski zgodovini«.



Atmosfero in kemijsko ravnovesje v oceanih smo spremenili tako temeljito, da smo po prepričanju nizozemskega kemika Paula Crutzena in vse več drugih znanstvenikov vstopili v novo geološko epoho, antropocen. Medtem ko predlog Crutzena, ki je tudi avtor pojma antropocen, še čaka na uvrstitev med formalne geološke dobe, je Crutzen že opredelil ključne geološke spremembe, ki so jih povzročili ljudje: človeške dejavnosti so preoblikovale med tretjino in polovico vsega kopnega v svetu; večino največjih rek smo zajezili in preusmerili; pognojene rastline proizvajajo več dušika, kot se ga naravno pojavlja v vseh zemeljskih ekosistemih; ribolovna območja uničujejo več kot tretjino primarne produkcije oceanskih obalnih voda; ljudje porabljamo več kot polovico vse lahko dostopne sveže tekoče vode na svetu. Če poenostavimo: človek je postal najmočnejša geološka sila.

Običajno začetek antropocena postavljajo v čas industrijske revolucije ali celo po drugi svetovni vojni z uvedbo modernih tehnologij. Vendar izumrtje megafavne nakazuje v drugo smer. Še proti koncu zadnje ledene dobe so ogromne živali živele na bolj ali manj vseh koncih sveta. V Evropi so denimo živeli jamski medvedi, turi, gigantski losi in ogromne hijene, na Cipru pa pritlikavi sloni in povodni konji. Kaj se je zgodilo z vsemi temi živalmi, zakaj jih je toliko izginilo v tako kratkem času? Ena razlaga je, da jih je pokončala podnebna sprememba, druga pa, da so bili za izumrtje krivi ljudje. Na slednje kaže več različnih dokazov, med drugim ta, da se sekvence valov izumiranja megafavne po vsem svetu skoraj povsem ujemajo s sekvencami človeških preseljevanj. »To bi pomenilo, da se je trenutno izumiranje začelo že sredi zadnje ledene dobe. To bi pomenilo, da je bil človek ubijalec bolj ali manj vse od začetka,« piše Kolbertova.

Skoraj kjer koli veliki karizmatični sesalci niso zaklenjeni v kletkah, so v težavah. Od osmih vrst medvedov je šest kategoriziranih kot ranljivih ali ogroženih. Število azijskih slonov je v zadnjih treh generacijah upadlo za 50 odstotkov. Afriškim slonom gre bolje, a podobno kot nosoroge tudi njih vse bolj ogrožajo divji lovci. Upada tudi število večine velikih mačk – levov, tigrov, gepardov. Kolbertova opisuje primer Suci, ene zadnjih sumatranskih nosoroginj na svetu iz živalskega vrta v Cincinnatiju, na kateri so gradili upanje za okrepitev te nemara najbolj ogrožene sesalske vrste. Neuspešno so poskušali z umetno oploditvijo, a nazadnje je Suci umrla zaradi drugih zdravstvenih zapletov. Nedavno je umrl tudi zadnji samec severnega belega nosoroga Sudan, s čimer je izginila zadnja možnost za nadaljevanje te podvrste po »naravni« poti. Primere grozečih izumrtij imamo tudi iz domačih logov: tik pred zlomom so risi, ki smo jih enkrat že iztrebili.

 

Koralni grebeni – prvi ekosistem, ki bo izumrl

Podnebno segrevanje bo na kopnem povzročilo stalitev večine preostalih ledenikov, poplavljanje nižje ležečih otokov in obalnih območij ter topljenje arktičnega ledenega pokrova. A še pogubnejše utegne biti za morske organizme in ekosisteme. Morja so doslej vsrkala približno tretjino vsega ogljikovega dioksida, ki ga je v ozračje izpustil človek. Vrednost pH gladine oceana se je že zmanjšala za 0,1, kar pomeni, da se je kislost povečala za 30 odstotkov. Če bomo z izpusti emisij nadaljevali po »poslu kot običajno«, bo pH do srede tega stoletja padel na 8 in do konca stoletja na 7,8. Slednja vrednost je po ugotovitvah morskega biologa Jasona Halla-Spencerja točka preobrata, ko se ekosistemi začno rušiti.

Kaj se bo takrat zgodilo z življenjem v oceanih, si je mogoče ogledati v morju okoli otočka Castello Aragonese nekaj deset kilometrov od Neaplja. Tam iz odprtin v zemeljskem dnu uhaja ogljikov dioksid, zato je življenje okoli odprtin videti, kakor da bi bilo namočeno v kislino.



Najbolj bo upadanje vrednosti pH prizadelo kalcifikatorje, raznoliko skupino organizmov, v katero spadajo morski ježki, školjke, raki, morske trave in več vrst alg, ki naseljujejo koralne grebene. Ti organizmi si gradijo lupine, zakisanje pa bo otežilo njihovo dejavnost. Obstaja verjetnost, da bodo zaradi zakisanja oceanov pa tudi več drugih groženj, med drugim beljenja koral, koralni grebeni prvi veliki ekosistem v modernem obdobju, ki bo izumrl. Ob nadaljevanju trenutnih trendov izpustov bodo koralni grebeni v približno naslednjih petdesetih letih »nehali rasti in se začeli raztapljati«. V zadnjih tridesetih letih je prevleka Velikega koralnega grebena padla za polovico. Korale iz reda scleractinia, ki gradijo te grebene, pa so med najbolj ogroženimi organizmi na planetu. Delež ogroženih koral presega delež vseh najbolj ogroženih kopenskih živali razen dvoživk.

 

Nova Pangea

Ena od najbolj osupljivih značilnosti antropocena je, da je zamočil principe geografske porazdelitve. »Če avtoceste, gozdne čistine in plantaže soje ustvarjajo otoke, kjer poprej niso obstajali, potem globalna trgovina in promet ustvarjata ravno obratno: celo najbolj oddaljenim otočkom odrekata njihovo distanciranost,« zapiše Kolbertova. Proces mešanja svetovne flore in favne, ki je bil sprva počasen in je potekal po poteh človeških migracij, se zadnja desetletja stopnjuje. Že en sam supertanker lahko uniči milijone let geografske ločitve.

To globalno popotovanje je radikalno nov pojav in obenem ponovno preigravanje zelo starega. Oddaljevanje celin je zdaj obrnjeno. S prevažanjem vrst med kontinenti svet ponovno sestavljamo v ogromno supercelino, o kateri biologi govorijo kot o Novi Pangei. Lokalna biotska raznolikost se je s tem povečala, globalna pa je upadla.

Na popotovanje okoli sveta se je odpravila tudi glivica Batrachochytrium dendrobatidis (Bd), ki je odgovorna za izumrtje več kot 200 vrst dvoživk. Grozi tudi panamski zlati žabi, katere zgodbo reševanja v knjigi opisuje Kolbertova, in prav tako dvoživkam v Sloveniji, med drugim najbolj ikonični med njimi, človeški ribici. Ena od teorij pravi, da se je Bd premikala po svetu s pošiljkami navadnih krempljark iz Afrike, ki so jih v 50. in 60. letih uporabljali za nosečniške teste, druga pa, da se je razširila z volovskimi žabami iz Severne Amerike, ki so jih uvažali v Evropo, Azijo in Južno Ameriko v glavnem za človeško prehrano. Katera koli teorija drži, je bil glavni prevoznik Bd v obeh primerih človek.

Dvoživke, ki so veljale za najbolj trdoživa bitja tega planeta – obstajale so že pred dinozavri –, zdaj veljajo za najbolj ogrožen živalski razred. Stopnja njihovega izumiranja je kar 45.000-krat višja od stopnje izumiranja iz ozadja, ki poenostavljeno pomeni naravno odmiranje.

Kakšno prihodnost te spremembe napovedujejo človeški vrsti? Prej ali slej bomo tudi sami sebe poslali med fosile, med vrsticami sporoča Kolbertova. A še prej bomo po isti poti pognali več drugih vrst, izumrtje marsikatere bomo verjetno povsem spregledali. Se mora res končati tako? Ali zadnji up za najčudovitejša bitja sveta res leži v bazenčkih s tekočim dušikom, se sprašuje Kolbertova.

Res smo barbarsko iztrebili svojega najbližjega prednika in premnoge živalske in rastlinske vrste. A faustovski gen nas žene tudi, da na vse mogoče načine poskušamo rešiti tisto, kar je od njih ostalo. Ustanavljamo nova zavarovana območja narave in zadnje osebke neke vrste varujemo z oboroženi čuvaji. Zaposleni v raziskovalnih ustanovah in živalskih vrtovih vodijo številne razmnoževalne programe in izvajajo ponovne naselitve v ujetništvu rojenih živali – ter pri tem včasih uporabljajo tragikomične metode, denimo ročno stimulirajo kloako ptiča Corvus hawaiiensis, enega od približno stotih pripadnikov svoje vrste, ki živijo le še v ujetništvu.

Tega, da bo šesto izumrtje naša najbolj trajna zapuščina, ne moremo več spremeniti, če hočemo ali ne. A ob vseh dejstvih in dokazih se lahko odločimo, da bomo skrenili s poti množičnih ubijalcev in začeli graditi boljši svet.