Na najožjih vodovarstvenih območjih bi morali kmetovati ekološko

Slovenija si je z akcijskim načrtom razvoja ekološkega kmetijstva postavila cilj, da bo do leta 2027 v ekološki obdelavi 18 odstotkov vseh kmetijskih površin. Zdaj je ta delež nekaj več kot 11-odstoten. Za hitrejši razvoj ekokmetijstva strateški načrt skupne kmetijske politike predvideva tudi več denarja kot v zdajšnjem programskem obdobju; namesto 9,5 milijona 14 milijonov evrov. A za pospešek ekološkemu kmetijstvu bi država morala nameniti tudi več denarja za njegovo promocijo, je bilo eno od sporočil z okrogle mize, ki jo je v okviru kmetijsko-živilskega sejma Agra organizirala Zveza društev ekoloških kmetov Slovenije.

Kmetijsko ministrstvo bo za promocijo ekoloških proizvodov v tem in prihodnjem letu odštelo 200.000 evrov, toda da bi ta sploh dosegla ključni cilj – spremembo vedenja potrošnikov –, bi država morala zanjo nameniti vsaj milijon evrov, je slovenskim načrtovalcem kmetijske politike priporočila predsednica češkega združenja za ekološko kmetijstvo Pro-Bio Katerina Urbankova. Prav toliko denarja letno Češka od leta 2018 nameni za promocijo svojega ekološkega kmetijstva. Tamkajšnje kmetijsko ministrstvo je sprva hotelo vanjo vložiti okoli 300.000 evrov, a si je premislilo in upoštevalo mnenje njihovega plačilnega organa, agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, kjer so dejali, da je za resnično učinkovito promocijo potreben milijon.

Zamegljevanje razlike med ekološko in lokalno hrano

Milijon državnih evrov za promocijo slovenske ekološke hrane bi bil dobrodošel tudi v Sloveniji, se je strinjal Marko Slavič z ekološke kmetije Vila Natura. Tržne ekološke pridelovalce v Sloveniji večinoma promovirajo trgovske verige, saj so sami prešibki za vlaganje denarja v samopromocijo, je opisal.

Mnoge zahodnoevropske, baltske in skandinavske države so v preteklih letih naredile veliko korakov za hitrejši razvoj ekološkega kmetijstva, Slovenija pa je v zadnjem desetletju stagnirala, opaža profesorica s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Martina Bavec. Kot pozitiven premik je označila nacionalno promocijsko kampanjo s sloganom Ekološko + lokalno = idealno. Upa, da bo razjasnila razliko med ekološko in lokalno hrano, ki se jo sistematično zamegljuje. »V Sloveniji še vedno prevladuje prepričanje, da je vse, kar je slovensko, lokalno, kar se proda na tržnici ali pridela na domačih vrtovih, ekološko. S takšnimi argumenti zelenega zavajanja vso slovensko pridelavo želimo predstaviti kot zeleno, kar pa je v škodo ekološkemu kmetijstvu,« je dejala.

Kritična je bila tudi do promocije sheme Izbrana kakovost. »Smo verjetno ena redkih držav v EU, morda celo edina, ki s sredstvi, zbranimi po zakonu o promociji, ki se zbirajo tudi od ekoloških kmetov, promovira izbrano kakovost, v okviru katere se promovira konvencionalna pridelava. Dvomim, da je še kje kakšna država, kjer bi ekološki kmetje sofinancirali promocijo konvencionalnih izdelkov,« je menila in dodala, da je čas za prevetritev zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov.

Na trg prihaja več slovenskih ekoloških živil

Zgleda Francije in Münchna

Razprava je nato tekla okoli vprašanja, kakšne priložnosti za hitrejši razvoj ekološkega kmetijstva ponujajo vodovarstvena območja (VVO) in območja (za)varovane narave, na katerih ima Slovenija velik delež kmetijskih površin. Martina Bavec jih vidi kot priložnost, ne omejitev za kmetovanje, ekološko kmetijstvo pa kot eno od možnosti za doseganje boljših rezultatov (kakovosti vode, tal, večje biotske pestrosti). V Franciji so leta 2010 kmetije na VVO začeli preusmerjati v ekološke, izkušnje so pozitivne. Okolica Münchna pa se je na najožjih VVO v celoti preusmerila v ekološko kmetijstvo, zaradi česar se je povečala kakovost pitne vode, je navedla zgleda.

Bavčeva se je strinjala s predlogom različnih akterjev s področja ekološkega kmetijstva, da bi se njive na najožjih VVO, ki so v lasti države, obdelovale le ekološko. S tem bi Slovenija povečala hektare v ekološki obdelavi. Navedla je primer občine Ormož, ki se je prva v Sloveniji odločila, da je treba na VVO, ki jih upravlja oziroma oddaja v najem, kmetovati izključno ekološko. A njenemu zgledu ni sledila nobena druga občina.

Vodja sektorja za trajnostno kmetijstvo na kmetijskem ministrstvu Jože Ileršič je pritrdil besedam profesorice Bavec, da doslej ni bilo političnega posluha za takšne predloge, a ni mogel prenesti nobene dobre novice, ker se vodstvo kmetijskega ministrstva tega vprašanja še ni lotilo. Ministrica Irena Šinko je na svoji predstavitvi pred parlamentarnim odborom za kmetijstvo maja letos sicer dejala, da bodo na zavarovanih območjih spodbujali ekološko kmetovanje.

Previdno z ukrepi

Svetovalec za ekološko kmetijstvo pri kmetijsko-gozdarskem zavodu Celje Mitja Zupančič je izrazil prepričanje, da ekološko kmetijstvo in (za)varovana območja gredo z roko v roki, a tudi ekološki kmetje na teh območjih »trčijo ob pravila, ki se vse bolj zaostrujejo«. Pozval je k previdnosti pri načrtovanju ukrepov na teh območjih. »Če jih bomo uvajali kar na splošno, bomo izgubili vse – samooskrbo in biodiverziteto,« je opozoril. O VVO pa je pripomnil, da se zelo razlikujejo, zato je treba pri vsakem posebej pogledati, kaj je na njem izvedljivo, da kmetom ne bi povzročili preveč težav.

Davorin Koren, vodja enote za trajnostni razvoj v upravi Triglavskega narodnega parka (TNP), je poudaril, da je ekološko kmetijstvo zaželeno na zavarovanih območjih. »Na gorskih območjih intenzivna proizvodnja niti ni mogoča, zato ekstenzivnost olajšuje preusmeritve v ekološko kmetijstvo.« Se pa na območju TNP dogaja podobno kot na drugih hribovskih in gorskih območjih. Število ekoloških kmetov in obseg površin v preusmeritvi v ekološko pridelavo sta stabilna, a se večji del pridelkov še vedno proda kot konvencionalnih, ker ni vzpostavljenih tržnih verig.

Na vprašanje, kdaj bo ekološko kmetovanje na zavarovanih območjih pozitivno vplivalo na demografijo, je Koren odvrnil, da takrat, ko bo mlad človek z njim tudi dobro zaslužil. »Ko bomo nehali leporečiti, da je kmetijstvo način življenja. Kmetijstvo je resna dejavnost, od katere se da preživeti, če človek tisto, kar kakovostno pridela, tudi dobro proda. Dobro se proda, če je dražje, in če nekdo to kupi.« Pri nas je ozaveščenost povprečnega potrošnika še zelo nizka, meni Koren. »Za ekološko hrano nočejo dati več kot za konvencionalno. Ker jim ni treba in ker se dogaja lepotna napaka kmetijske komunikacije, da se zabriše sled, kaj je ekološko, zdravo, domače.«