Džungla na Ižanski cesti: od ananasa do monstere

Ljubljanski botanični vrt je stoično preživel sedem držav, vsaj toliko družbenopolitičnih ureditev, ostal nedotaknjen med dvema svetovnima vojnama, klonil ni niti pod vetrolomi in žledolomi, ves čas kljubuje »ljubiteljskim« botanikom, ki iz njega odnašajo redke in ogrožene rastline, a koronavirus je prvič po 210 letih zaprl njegova vrata. No, vsaj priškrnil. V tem času so vzpostavili spletno prodajo sobnih rastlin. Bila je tako uspešna, da sproti niso mogli namnožiti toliko rastlin, kot so jih ljudje hoteli kupiti. Največji hit je bila monstera.

Ko so zaposleni v vrtu razmišljali, od kod tolikšno povpraševanje po sobnih rastlinah, so ugotovili, da zato, ker so ljudje med epidemijo večino časa preživeli doma in pogrešajo rastline, pravi Blanka Ravnjak, raziskovalka in namestnica dolgoletnega vodje ljubljanskega botaničnega vrta Jožeta Bavcona. Potrebo po obdanosti z lepim zelenjem povsem razume. Tudi sama mora kljub dobremu desetletju dela v vrtu gledati stran, ko gre mimo raznolikih lončnic iz prodajnega programa, ki se ji ponujajo za domov.

Strah pred virusom še vedno preprečuje obiskovalcem, da bi prišli v tolikšnem številu kot pred epidemijo, odpadla so tudi vodenja skupin, s katerimi botanični vrt pridobi večino denarja. Da bi nadomestili izpad in bili pripravljeni na novo realnost, v prihodnje načrtujejo ponudbo več virtualnih vsebin.



A samevanje vrta na četrtkovo jutro ni bilo povezano s korono, temveč s hladnim in deževnim vremenom, saj se je poletje za nekaj dni prelevilo v jesen. Kljub temu in zgodnji uri se je zdelo, da drevesom in drugemu rastlinju v vrtu prav nič ne manjka. Radodarno so nastavljala svoje liste dežnim kapljam, s polnimi pljuči vdihavala vlažen, z organskimi snovmi prepojen zrak in v okolico oddajala pomirjujoč vonj. Ta mir se prenese tudi na sprehajalca po vijugastih poteh vrta. Ob kakšnem še posebej lepem drevesu ali rastlini se ustavi, prebere njeno slovensko in latinsko ime, ki ga seveda takoj pozabi, a veliko pomeni že to, da si vzame čas za občudovanje raznolikosti rastlinskega sveta in spraševanje o skrivnostnem življenju rastlin. Botanični vrt je čudovit v vseh letnih časih in v vsakem vremenu.
 

Deluje tudi zunaj ograj

Nekatere rastline v vrtu, ki je najstarejša znanstvena, kulturna in izobraževalna ustanova z neprekinjenim delovanjem pri nas, bivajo vse od njegove ustanovitve leta 1810. Med njimi je Marmontova lipa, imenovana po guvernerju Ilirskih provinc maršalu Marmontu. Del so je morali posekati, ker jo je napadla gliva, drugi del še vedno uspeva, a za vsak primer so v njeni bližini zasadili njeno potomko, nasproti nje pa ob letošnjem rojstnem dnevu razkrili spomenik ustanovitelju in prvemu vodji vrta, učitelju botanike Francu Hladniku.



Vrt je bil ustanovljen v obdobju, ko je bila Ljubljana glavno mesto Ilirskih provinc, za potrebe centralnih šol, na katerih naj bi se poučevalo vse znanosti in umetnosti. V Iliriji – za razliko od Francije – so imele status univerze. Francozi so Hladniku dali na voljo dve lokaciji za vrt: nekdanjo njivo, na kateri so gojili krompir za vojake, in Tivolski park, ki tedaj še ni bil park. Hladnik se je pragmatično odločil za prvo, saj je bila že obdelana površina, ki jo je bilo treba le še urediti v grede in zasaditi, Tivoli pa je bil zaraščeno območje, ki ga bi bilo treba očistiti in urediti … Takrat je bilo govora, da je lokacija predaleč od mesta, danes pa jo mesto obliva.



»Že Hladnik, prvi docent za botaniko pri nas, je razumel poslanstvo botaničnih vrtov, ki ga danes poudarjajo v Zvezi botaničnih vrtov (Botanic Gardens Conservation Inetrnational): vrtovi ne smejo biti le raziskovalne institucije in varuhi rastlinskih zbirk, temveč naj delujejo tudi zunaj svojih ograj: vključujejo javnost in popularizirajo botaniko,« pove Blanka Ravnjak. Po vzoru naravoslovnega superzvezdnika Alexandra von Humboldta, ki so mu v ljubljanskem botaničnem vrtu posvetili lansko obletnico, je Hladnik v vrtu organiziral predavanja za širšo javnost. Njegov vrtnar Andrej Fleischmann, ki je prevzel vodenje vrta za njim, je to počel še bolj zavzeto. Za časopise je pisal poljudne zapise o rastlinah, v vrtu so zasadili sadna drevesa in pripravljali izobraževanja na to temo.
 

Naravo nam bodo izropali pred nosom

Zdajšnje vodstvo z javnimi vodenji, predavanji, delavnicami in izdajanjem monografij nadaljuje popularizacijo botanike znotraj in zunaj ograj vrta. Ravnjakova našteje nekaj zanimivih zasaditev, ki so jih opravili za različne institucije. Ob hotelu Delfin v Izoli so zasadili zeliščni in kraški vrt z vsemi našimi kraškimi rastlinami. Pri rehabilitacijskem inštitutu Soča terapevtski vrt v visokih gredah, do katerih pacienti lahko dostopajo z vozički. Rastline v vrtu so v pomoč pri oceni napredka rehabilitacije pacientov s poškodbami živčevja; ko jih tipajo, najprej čutijo samo bodičaste in robate, potem pa vedno bolj fine strukture.



Na strehi banke SKB so uredili vrt z avtohtonimi medovitimi rastlinami, s čimer so pokazali, da za bogato čebeljo pašo ni treba saditi invazivnih tujerodnih vrst. Na terasi Kemijskega inštituta pohodni vrt z ogroženimi vrstami in endemiti, s čimer so nakazali, da so lahko tudi urbane površine primerne za ex-situ varovanje ogroženih rastlin. Na gimnaziji Ledina pa so uredili strešne vrtove in navpični vrt s tropskimi rastlinami, ki so učni pripomoček pri urah biologije in zgodovine.



V botaničnem vrtu uspeva okoli 5000 rastlinskih vrst, od tega je do 50 odstotkov avtohtonih, ki so se razvile na našem ozemlju. Avtohtonim, endemičnim in ogroženim vrstam v vrtu posvečajo posebno pozornost, poudari Ravnjakova. Promovirajo jih tudi v naravnih habitatih. Na Rojah za Savo imajo v najemu sušni travnik, na katerem je od 120 do 150 rastlinskih vrst, tudi redkih in zavarovanih. Na njem pobirajo semena za semensko banko, hkrati pa so s pravilnim upravljanjem dosegli, da se populacije nekaterih vrst na njem celo povečujejo.

Semena avtohtonih vrst, nabranih v botaničnem vrtu in na naravnih rastiščih, shranjujejo v trajni semenski banki pri minus 20 stopinjah Celzija. Zbrali so že več kot 20 odstotkov (750 vrst) vse avtohtone flore – cilj, ki bi ga morali doseči letos, so dosegli že lani. 80 še posebej pomembnih avtohtonih vrst so poslali v pozavarovanje v milenijsko semensko banko britanskih kraljevih botaničnih vrtov Kew Gardens. Semena preostalih vrst hranijo v suhi semenski banki.



Med rastlinami, s katerimi so se največ ukvarjali, je Fleischmanov rebrinec. »Na pogled je takšen, kot je,« Ravnjakova ne more skrivati, da ni prav karizmatičen. »Je pa endemit in je v naravi izumrl, ohranil se je le v botaničnem vrtu.« V prvi polovici 19. stoletja je bil najden na ljubljanskem grajskem griču, potem pa je izginil, bodisi zaradi prekomernega nabiranja za herbarijske zbirke bodisi zaradi zaraščanja grajskega hriba. V botaničnem vrtu so rastlino ponovno nasadili blizu izvorne lokacije, kjer uspešno raste in se razmnožuje. O njem so spisali celo monografijo.

Ena od nalog botaničnega vrta je tudi spremljanje populacij ogroženih rastlinskih vrst v naravi. »Če se populacije zmanjšujejo, ukrepamo. Rastline namnožimo in jih reintroduciramo tja, kjer so nekoč že rasle.« Na seznamu za ponovno nasaditev bo kmalu Juvanov netresk, ki raste le še na Donački gori in Reseniku. »Na Donački gori ga na dostopnih rastiščih ni več, ker ga ropajo. V vrtu že namnožujemo rastline, ki jih bomo počasi vrnili nazaj,« ob drobnih bučkah s tolstimi listi razlaga Ravnjakova. Ropanja slovenske flore je veliko, še zlasti med tujci, ki prihajajo na botanične nabiralniške izlete k nam. »Problem je, ker ni nobenega nadzora in se ne izrekajo globe. Naravo nam bodo izropali pred nosom,« vzklikne Ravnjakova, in doda, da tudi iz botaničnega vrta redno izginjajo rastline. »Z dr. Bavconom rada rečeva, da imamo doma zaklade. Strokovni kader, ki pride k nam na oglede, vedno poudarja, ali se zavedamo, kakšno bogastvo imamo in naj ga pazimo, da ga ne bomo zapravili. Nam pa je to samoumevno.«
 

Rastline z zgodbami

Tisti, ki si zaželijo tropov, a jih morda nikoli ne bodo obiskali, vsaj vseh ne, si morajo v botaničnem vrtu nujno ogledati tropska rastlinjaka, starejši je iz 50. let, novi, ki je res prava džungla, je bil zgrajen leta 2010. Rastline v njem so zasajene po celinah, v osrednjem delu pa so palme in njim podobne vrste. Vrste so izbrane tako, da ima vsaka za seboj kakšno zgodbo. »Rastline so lepe, a se ne premikajo, ne skočijo kot živali. Ko izobražujemo, zlasti otroke, se moramo spomniti česa inovativnega, da jih pritegnemo. Ni pomembno, da otrok pozna ime, ampak zgodbo, ki mu bo nekoč v prihodnosti priklicala spomin na rastlino.«



V rastlinjaku se trenutno debelí ananas, v preteklosti so že pridelali kakšen sadež in si ga razdelili – razrezanega na zelo majhne koščke, se nasmeji Ravnjakova. Vanilja oziroma vanilija, ki spada med orhideje, je letos prvič cvetela. »Žal nam je ni uspelo oprašiti, čeprav smo se trudili. Orhideja ima v naravi specifičnega opraševalca. Cveti samo en dan, oprašitev pa se mora zgoditi v 12 urah, zato ni čudno, da jo za proizvodnjo oprašujejo ročno,« komentira Ravnjakova.


 

Vsi delajo vse

Raziskovalno se v vrtu ukvarjajo s krokusi, narcisami, šipki, vzgojo in reintrodukcijo endemičnih vrst, ključni vrsti, po katerih so zasloveli mednarodno, pa sta navadni mali zvonček in ciklama. »Variabilnost obeh vrst je v Sloveniji zelo velika, pri zvončkih glede cvetov, pri ciklamah glede listov. Če je variabilnost za določene osebke stabilna, to lahko pomeni dober hortikulturni produkt,« pojasnjuje Ravnjakova. Na obeh vrstah opravljajo tudi bazične raziskave. »Pri zvončkih poskušamo preučiti, od kod sprožilec, ki povzroči zeleno obarvane cvetove. Pri ciklamah, ki so hortikulturno zanimive zaradi vzorcev na listu, pa, kako sončno sevanje vpliva na obarvanost listov oziroma vsebnost antocianov, ki so zaščita pred sevanjem.«



»Smo proaktiven vrt, z majhnimi sredstvi naredimo ogromno. Včasih smo v svetu celo bolj poznani kot doma,« z nekaj grenkobe pristavi Ravnjakova. Misli na nerazumevanje matičnega oddelka za biologijo biotehniške fakultete, pod katerega spadajo, ter na iz tega izhajajoče neurejeno financiranje in kadrovsko podhranjenost. Le tretjino potrebnega denarja za delovanje dobijo od države, preostalo morajo zaslužiti na trgu. Imajo samo sedem stalno zaposlenih, z začasnimi zaposlitvami pridejo do enajstih, botanični vrt v Zagrebu pa 27, čeprav je enako velik. So brez osnovne strukture delovnih mest, vrt je brez varnostnika in hišnika. »Če je zvečer kakšen najem, ker se moramo preživeti s tržno dejavnostjo, pride dr. Bavcon ob koncu zaklenit vrt. Pozimi, ko zapade sneg, gre ponoči stresat drevje.« Tudi vsi drugi delajo vse. Ravnjakova poleg dela na projektih opravlja vrtnarska dela, pleve in prime tudi za metlo, kadar je čistilka na dopustu.


 

Kdaj širitev na novo lokacijo?

»Rak rana« pa so večletna prizadevanja za širitev botaničnega vrta na novo lokacijo za Biološkim središčem v Ljubljani, kjer je zanj namenjenih 22 hektarov zemljišč. Tam bi vrt zastavili bolj sonaravno, okoli habitatnih tipov, ki že obstajajo, in ne po klasičnem vzoru starih botaničnih vrtov. »Treba bi bilo zagotoviti finance, a podpore našega oddelka za to nikoli ni bilo.« Ob praznovanju zadnje obletnice botaničnega vrta je podporo projektu izrekel dekan biotehniške fakultete prof. dr. Emil Erjavec, z oddelka za biologijo pa še vedno ni posluha.

Še več, ob 210-obletnici so jih tik pred zdajci obvestili, da bodo zaradi gradnje novega Biotehnološkega stičišča Nacionalnega inštituta za biologijo podrli vhodni objekt, posekali nasad japonskih češenj, protokolarnega darila Sloveniji, za katero skrbi botanični vrt, in porušili rastlinjak, v katerem prezimujejo sredozemske rastline. Za japonske češnje za zdaj kaže, da bodo obstale, rastlinjak za sredozemske rastline se bo podiral. »Do nas so prišle ideje, naj rastline prodamo. To je škandal. Rastline so del zbirke, imajo svojo številko, nekatere so bile pridobljene z izmenjavo. Zbirke ne moreš kar prodati. Takšen predlog je enak, kot če bi umetnostna galerija naznanila, da bo prodala ali podarila svoje slike,« je do kajtibrižnega odnosa kritična Ravnjakova.



»Da ne bo pomote, delo mi je pisano na kožo, če pustimo ob strani vse težave, ki niso povezane z njim, in bi jih bilo treba celostno urediti,« pravi sogovornica, ki je v botaničnem vrtu delala že v študentskih letih kot vodička skupin. Doktorirala je iz kombinacije ekologije živali in botanike, ki jo je vzljubila v vrtu. Dr. Bavcon pa je tudi njej priljubil avtohtone vrste. Najlepša ji je majska podoba vrta, ko cvetijo potonike in judeževo drevo. Verjetno so ji všeč tudi marjetice, ki jih ima nanizane na verižici. Botanični vrt še vedno razume kot mesto sprostitve in užitka. Če se s kom dogovarja za pijačo, se dobita v kavarni vrta. »Tudi ko sem v naravi zasebno, vedno gledam rastline, kaj fotografiram, si zapomnim. Kdo mi reče, vedno si v službi. Zame so rastline tudi hobi. Lahko sem samo srečna, da se delo in hobi dopolnjujeta.«