Zvezdana

»Ne mislite, da ne znam biti polglasno tiha in polikana. Znam, pa me ne zanima. Ne mislite, da ne znam biti tradicionalno konvencionalna. Znam, pa mi je dolgčas. In kaj bi potem ostalo od mene,« piše Zvezdana Mlakar v knjigi Pogovori, ki so mi spremenili življenje. V njej so zbrani zapisi, zgodbe, impresije in citati številnih gostov, ki sta jih v oddaji Zvezdana na nacionalni televiziji gostila z urednikom Rokom Smolejem. Rok je bil skoraj šest let urednik njene oddaje, ne glede na prve kritike, skoraj pogrome, je verjel v idejo in vanjo, vztrajal in vizionarsko soustvaril eno uspešnejših televizijskih zgodb.

Nisem med tistimi, ki so ravno spremljali oddajo Zvezdana; ko se je začela, me je včasih zmotil njen dramatični način vodenja, iskrena čuden­ja, nenadzorovani vzkliki, njene solze, razčustvovanost. Dokler nisem opazila, da me moti tisto, kar opažam tudi pri sebi, in tisto, česar si sama ne upam javno pokazati; tako je ponavadi s kritikami. Vsakič, ko sem pogledala oddajo do konca, sem videla, kaj v resnici počne. Razbija predsodke, tudi pri tistih, ki živimo v iluziji, da jih nimamo veliko.

Sinovi niso toliko zamerili očetu, ampak bolj meni

Spomnim se njenega pogovora z Nickom Vujicicem, ki se je rodil brez rok in brez nog, že kot desetletni otrok je poskušal končati svoje živ­ljenje. Čez štiri desetletja, potem ko je gostoval na številnih tujih televizijah in svetovnih odrih, pride v oddajo na slovensko televizijo, žareč, poln energije, je srečno poročen, pove, oče dveh otrok. Najstnikom po svetu predava, jih navdihuje in jim govori, kako naj se izvlečejo iz črnih misli, kako naj znajo poiskati lepoto v sebi, v drugih. Ko ti to govori človek, ki na stolu pred Zvezdano sedi kot darilo, dobesedno, a hkrati iz njega sijeta iskrena radost in veselje, ti resno spod­nese tla pod nogami. Sploh, ko ji je govoril, kako je zaročil svojo bodočo ženo. Posadili so ga na stol v restavraciji, kjer je poznal lastnika; ko je njegova draga prišla na zmenek, so jima prinesli sladico - in ko je zagriznila v obroček v sladici, ga je sam prijel z usti in jezikom in ji ga nataknil na prstanec.  Zgodbe, v katerih nehote trčijo nezavedni predsodki, zgodbe, v katerih pogledaš vase, tudi tja, kamor si nisi upal.  Ko listam to knjigo, sem z vsako stranjo bolj fascinirana, nad naborom gostov, nad Zvezdaninim talentom za pisanje, nad tem, kako sta z urednikom Rokom prepletla njene osebne izkušnje z najbolj ključnimi sporočili gostov, med katerimi so tudi mednarodno priznani terapevti, zdravnice in zdravniki, predavatelji od Neala Donalda Welsha do Katie Byron, od mojstra taoizma Mantaka Chie do Zorana Milivojevića, zdravnice paliativne medicine Urške Lunder, dr. Sanje Rozman, dr. Nele Sršen, pa tudi javnih osebnosti, kot so  Manca Košir, Aljoša Bagola, Radko Polič, Jurij Zrnec, Mojca Fatur ...

Ko listam to rdeče-rožnato knjigo, na kateri je Zvezdana nasmejana, bosih nog, s šopom balonov v rokah, (tudi ti baloni imajo svojo zgodbo), pomislim, da so ti pogovori spremenili življenje ne le njej in uredniku, ampak so za vedno spremenili zavest v tem prostoru. Prvič se je v takšnem tipu pogovorne oddaje spregovorilo o mejnih osebnostnih motnjah, narcisistični motnji, o odvisnostih vseh vrst; gostila je nekdanje odvisnike od heroina, odvisnike od ljubezni, od spolnosti, s svojimi sogovornicami in sogovorniki je govorila o spolnih zlorabah, žalovanju, smrti, o bolečini, izgubah, o duševnih stiskah mladostnikov in otrok ..., psihoterapevtski kavč na javni televiziji. In tudi to je bilo narobe. A argumenti, da ta tip oddaje ne spada na nacionalno televizijo, so v teh letih postali smešni, sploh če pomislimo, kaj vse smo videli na nacionalni televiziji v zadnjih mesecih.

Biti ženska

Zvezdana je unikuum v našem prostoru, endemit, tako kot človeška ribica, kot je na gala predstavitvi knjige na ljubljanskem gradu duhovito rekel Jurij Zrnec. Njena življenjska sila je zavidljiva, vsakič se razda do konca, na odru, v oddaji ali na njenem posestvu izven Ljubljane, do katerega lahko prideš samo z resnim džipom. Tam z družino skrbi za zverinjak, od psov, mačk, črede koz, oslov, ponijev in ja, čredo lam; če je treba zaviha rokave in z lastnimi rokami pomaga mali lami na ta svet. Ob tem ureja svoj neskončni vrt, v katerem bujno uspevajo vsa zelenjava in rastline, ki si jih lahko zamisliš; gre z džipom po dovozni poti večkrat na dan v mesto in nazaj, na vajo v ljubljansko Dramo, na oddajo, na dogodek za referendum o RTV Slovenija, vmes nenehno snema podkaste, FB live in vmes še piše. Novo knjigo.

Dolgo sem bila smetnjak, v katerega so ljudje odlagali svoje strahove, zapiše Zvezdana v knjigi. Zato ne sodim. Samo izbiram. Zato je sporočilo v tej knjigi zame tudi to, da v tem prostoru ne bi smelo biti prepovedanih tem ne prepovedanih ljudi. V času, ko je beseda iztrgana iz konteks­ta, ko je lahko razlog za linč, se priklanjam vsem, ki si upajo biti to, kar so, zares, ne samo v besedah. Če želite imeti lepe oči, glejte lepoto v ljudeh, je rekla Audrey Hepburn.