Želimo čutiti. Vse

Vedno sem sanjala o tem, da bom šla nekoč na Camino. Najprej se je tja pred več kot dvajsetimi leti odpravila moja prijateljica, spremljala sem njene priprave, skupaj z njo brala roman Shirley Temple in potem, ob vrnitvi, poslušala njeno zgodbo, ki je spominjala na Jej, moli, ljubi. Na poti je srečala ljubezen svojega življenja in še vedno sta skupaj.

Kasneje sem brala številne knjige o Caminu, nazadnje ljubezenski roman Janje Vidmar Niti koraka več, in se spet spogledovala z mislijo, kaj pa če ... 

Nič nisem vedela o tem, da se tudi Tomaž Mihelič pripravlja na Camino, samo nekega dne so vame butnili njegovi zapisi na družbenih mrežah. Tomaž je o svojih sotrpinih pisal tako strastno, divje, zabavno, s pronicljivostjo nekoga, ki pozna človeške značaje, najbolj neobičajne metafore in primerjave so mu tako letele izpod prstov, da sem mu takoj napisala, da mora iz tega nastati knjiga. Morda z malo bolj patetičnimi in vznesenimi besedami, a vendar. 

Ko mi je rekel, da je te zapise pisal na telefon, ko so ostali v prenočiščih še spali, sem bila poleg vsega še ljubosumna. Kako je mogoče, brez popravljenja, samo slediti toku zavesti..

Ne vem, kaj sta počela Tomaž in njegova urednica Nina Kožar, ampak ta knjiga 33 je v svojem žanru unikat, diha, sope, žubori, jezik je igriv in poln vratolomnih metafor, in predvsem, je daleč od politične korektnosti, kar ji daje posebno sočnost.

Njegova rdeča knjiga 33 se začne na izhodiščni točki poti, v mestecu Saint-Jean-Pied-de-Port, kjer tako doživeto opiše svoje srečanje z mladim izraelskim romarjem Judo, »z Jezusom s korekcijskimi očali«, ki naleti na »nejevernega Tomaža«, da že zaslutim posebno zgodbo.

In to seveda ni edina zgodba, na poti se pridružujejo drugi romarji, spoznamo svetlolaso Angležinjo Brendo, avstrijskega Petra Pana, ki mlade ozavešča o nevarnostih strupene moškosti, Belgijca, ki je rad pogledal v kozarec, tudi zato, ker si ni upal romarki izpovedati ljubezen. Mater, tale Camino je hujši od turških telenovel, zavzdihne Tomaž, ko je v vlogi svetovalca za srčne zadeve.

Tam so Laura iz Toskane, Italijan Antonio, potomec »odvratno bogatega fotra, ki krade korporacijam iz protesta«, Avstralka Tina, Švicarka Sabina, ki se je rodila z zrcalno podobo svoje sestre dvojčice, Peter iz Nemčije, Robert iz Madžarske …

Zgodbe, ki jih nosijo, so pretresljive in delujejo kot udarec v želodec: izgubljene sanje, trajne poškodbe, negovanje mame z duševno boleznijo, strah pred norostjo, spolne zlorabe sorodnika, sin, ki najde svojo mrtvo mamo ... Tomaž je na Caminu hodeča spovednica, njegovo srce se odpira, njegovi predsodki se razblinjajo. »Lahko ti podarim samo ljubezen.«

V 33 sem se prav zaradi zgodb njegovih novih prijateljev spet spomnila, kaj življenje v svojem bistvu je. Raziskovanje sebe skozi drugega. Srečevanje z ljudmi, ki odsevajo tvoje stiske, tvoje frustracije, tvoje bolečine in lepoto hkrati. Ko trčiš z nekom, spustiš črnilo, pokažeš svojo temno plat, in potem odideš naprej, ne da bi vedel, kaj se je zgodilo.

Vmes kot spremljava notranjim bojem – razbolele noge, vnete mišice, krvavi žulji, ki te pribijajo na zemljo, utrujenost, lakota in popolnoma drugačen užitek ob hrani, ki jo nekdo pripravi zate, za skupnost.

Tomaž ne prizanaša niti sebi, kritičen je do svojega, včasih strupenega jezika, pove, kdaj je prestrašen, kdaj je nesramen, secira lastne predsodke do neumnosti, do ljudi s preveliko telesno težo, do ljudi, ki se tolažijo z alkoholom … »Nenehno se spotikamo ob pasti stereotipov in si ustvarjamo mnenja o drugih, da bi prekrili lastne pomanjkljivosti.«

Odlomek o begu pred medvedom je vrhunski, prav tako poglavje o vonjavah, pa o toaletnem papirju, v katerem med številnimi bizarnimi primerami, ob katerih se smejem na glas, zagledam stavek: »Ne vem, čemu je služila prozorna reč v enem od samostanov, bolje bi bilo, če bi se obrisal s svetim duhom.«

Camino je egoistična pot, nanjo se odpravimo zaradi lastnih interesov, piše. Na njej vsak nekaj išče, nekdo boga, drugi prijateljstvo, tretji sebe, četrti aktivni oddih. Nekateri tudi ljubezen.

»Potrebuješ čas zase, jaz pa sem končno ugotovil, da je skupnost tisto, kar sem prišel iskat,« reče svojemu dušnemu prijatelju, Izraelcu Judi. Stvari moramo predelati sami. V dvoje je lažje pozabiti na bolečino. Zato odide navsezgodaj in mu ob slovesu »pritisne poljub na čelo kot pobegla nevesta«.

Odšel sem sam na Camino. Sam, piše Tomaž v uvodu. Vrnil sem se z družino. S skupnimi močmi smo odložili neprebojne oklepe. Želimo čutiti. Vse.

Ne vem, ali bom kdaj res šla na Camino. Po tej knjigi si še manj upam kot prej. Morda zato, ker sem 33 odživela na tako intenziven način in me je čisto malo strah, da bi vse, kar bi se mi zgodilo, primerjala s tem. Ampak kot mi je pred mnogimi leti v pogovoru rekel Paulo Coelho, »Camino je unikatna izkušnja, vsak bo na tej poti doživel tisto, kar je najbolj smiselno zanj«.