O novinarskih knjigah in zgodbah

Že dolgo ni bilo obdobja, ko bi bilo v izložbah izpostavljenih toliko neleposlovnih knjig domačih avtorjev.

Na knjižnem sejmu novembra sem bila na okrogli mizi založbe UMco, kjer je Samo Rugelj vodil pogovor s štirimi novinarji Delove hiše, katerih knjige so postale uspešnice. Irena Štaudohar se je s Kaj hoče ženska? že predlani presenetljivo zavihtela na prva mesta lestvic najbolje prodajanih, tam je bil urednik Sobotne Ali Žerdin z obema knjigama o pandemiji, Leto nevarne bližine in Leto nevarnih mutacij,  Boštjan Videmšek s svojo revolucionarno knjigo Planom B in knjigo o zadnjih severnih belih nosoroginjah Zadnji dve, ki sta jo napisala z Majo Prijatelj Videmšek. Spomnim se neprikritega ponosa, ko sem poslušala, s kakšno strastjo so moji kolegi govorili o svojem poklicu, o zgodbah.

Zbrane kolumne Zorane Baković so zame tiste vrste knjiga, ki jo vsake toliko spet vzamem v roke, ker niso le analiza, so tudi literatura. Knjige mednarodno priznane filozofinje dr. Renate Salecl so zgrajene tudi iz njenih kolumn, esejev v Sobotni prilogi, lani je kolegica Mimi Podkrižnik izdala svoj prvi roman, Jela Krečič se je iz novinarke razvila v pisateljico, zame bo vedno tudi izjemna urednica in novinarka, ki je naredila ekskluzivni intervju z Julianom Assangeem. Tudi kolega Luc Zalokar je eden bolj talentiranih piscev svoje generacije, njegova knjiga Tek na robu živčnega zloma je literarni presežek celo za tiste, ki ne beremo preveč radi o teku. Samo Rugelj je pri UMcu izdal že stoto knjigo novinarja, ja napisala bom novinarja, Marcela Štefančiča Jr, njuno razmerje je, se pošali, podobno kot med Ivanom Cankarjem in založnikom Schwentnerjem.

Včeraj sem v Mladini brala reportažo iz Ukrajine Erika Valenčiča, prebrala sem jo dvakrat, da bi bolje razumela. Dala mi je več kot številni komentarji in analize. Napisal je zgodbo in tam sem bila z njim, gledala na grozo z njegovimi očmi. Takoj sem šla v knjigarno, da bi poiskala katero od njegovih knjig.

Novinarji pogosto odgovarjamo na vprašanja, zakaj sploh izdajati knjige tekstov, ki so bili nekoč že objavljeni. Pred časom sem rekla nekaj v smislu, da je vrednost pisane besede tako padla, da želimo vsaj s tem, ko članki, ki smo jim posvetili veliko energije, znanja, časa in nočnih ur, izidejo v knjigi, svojemu delu dati še dodano vrednost. To je bilo pred več kot šestimi leti in od takrat svet še hitreje drvi naprej, branost časopisov še bolj upada, pravijo, najstniki, naši potencialni bralci, imajo svoje prste prilagojene samo drsanju po zaslonih. Poklic novinarja v javnosti nima več prave teže in veljave, poslušamo nenehno.

In tako kot je ljudi grabila panika, da bo s pojavom filma umrl radio, da s pojavom spleta ne bo več televizije, se zdaj sprašujemo, kaj bo s tiskanimi mediji. Kaj lahko časopisi ekskluzivnega ponudimo bralcem danes, v cunamiju informacij, če je aktualnost domena spleta?

Filozof Alain de Botton mi je že pred leti dal presenetljiv odgovor: » Novinarstvo je zame umetnost,« je dejal. »Prava moč novinarstva ni v novicah, ampak v analizi, sintezi dogodkov, kar je zelo blizu filozofiji; za to je potrebna moč opisovanja, občutka za detajle, občutka za dramo ... In to je tisto, kar novinarja približa pisatelju. Norman Mailer in Truman Capote sta vedela, kako povedati zgodbo na način, da se bo dotaknila vsakega od nas, da bo v bralcu nekaj premaknila.«

In ima prav. V času nasprotujočih si informacij, lažnih novic, spletnih konstruktov, linčev je pravi novinarski tekst dragocenost. Ko gre novinar, ki mu zaupaš, na teren, na vojno območje, in piše o tem, kar vidi, kar doživlja, govori z ljudmi, ki jih sreča, ustvari zgodbo, je to največ, kar lahko pričakujemo od novinarstva.

Ne morem pozabiti besed Ervina Hladnika Milharčiča ob knjigi Pot na Orient: »Treba je veliko brati in veliko potovati. To se mi zdi dobra formula: vedeti in videti. Jaz sem vulgarni empirist, rad delam oboje: rad berem, toda če nisem videl, ne morem pisati.« Ne moremo vsi videti, lahko pa s knjigo dobrega pisca vidimo kos sveta in ga doživimo z njegovimi očmi. Albert Camus je bil po mnenju nekaterih boljši novinar kot filozof. Številni pisatelji, Ernest Hemingway, Marta Gellhorn, Gabriel Garcia Marquez ..., so začeli kot novinarji in s tem ne mislim, da je novinarstvo kaj več ali kaj manj od dobre literature.

Zbrati kolumne, intervjuje, eseje na enem mestu, v knjigi, ki jo lahko vzameš v roke, zato nikakor ni samo izraz novinarjeve nečimrnosti. Ko sem začela brati knjigo Irene Štaudohar Magija za realiste, sem kljub temu, da sem prebrala veliko večino Ireninih člankov že v Sobotni prilogi, imela občutek, da berem novo knjigo. Knjigo, ki mi nadomešča vsaj petdeset knjig o sodobni znanosti, nevroznanosti, literaturi ... Intervjuji Nele Malečkar so bili zame kot mlado novinarko šolski primer, kako delati poglobljene intervjuje, v zbranih intervjujih Mance Košir sem na novo odkrila Vitomila Zupana in Marjana Rožanca, intervjuji Branka Sobana Zločin brez kazni in Kazen brez zločina so ključ za razumevanje polpretekle zgodovine, tako kot sta knjigi Boštjana Videmška in Jureta Eržena Vojna terorja: deset let po 11. septembru, Upor − arabska pomlad in evropska jesen pretresljiva dokumenta časa, pričevanja iz prve roke ...

Zato še vedno verjamem v novinarstvo, v moč zgodbe. Če tega ne bi verjeli vsi novinarji in fotografi na vojnih žariščih, ne bi svoje glave nosili naprodaj zato, da bi obveščali. Zgodbe so včasih premikale zavest, združevale ljudi, da so skupaj naredili nekaj dobrega za sočloveka. S pravo zgodbo imajo besede možnost, da postanejo dejanja.