Zadnji kolesarski velikan

»Izberite si katerokoli scenografijo in občudujte ga v hiši kolesarskih velikanov. Na vhodu v dvorano, posvečeno Pogačarju, bo v zlatih črkah zapisano, zadnji med največjimi.« Tako vzneseno so pri Gazzetti dello Sport pred tednom dni pospremili tretjo zaporedno zmago Tadeja Pogačarja na dirki po Lombardiji. Na znamenitih rožnatih straneh so ga postavili ob bok oziroma pred še enega šampiona, ki je isti dan slavil trojček zmag – Maxa Verstappna, ki si je pri 26 letih pridirkal tretji zaporedni naslov svetovnega prvaka v formuli ena.

Nizozemski in slovenski šampion sta skorajda vrstnika, Verstappen je bil rojen 30. septembra 1997, Pogačar 21. septembra 1998, a je njuna pomembnejša skupna lastnost malodane neomejena nadarjenost za športa, za katera sta se odločila. Predvsem pa sta športno genialnost v zgodovinske dosežke začela spreminjati v rosnih tekmovalnih letih, v katerih so običajni smrtniki med elito še v vajeniški dobi.

Če se na teh straneh, na katerih smo se minuli teden posvetili izjemni poti njegovega velikega domačega tekmeca Primoža Rogliča, osredotočimo na Pogačarja, pri 25 letih sodi ob bok najboljšim v zgodovini. V prvih petih sezonah med profesionalci je slavil 63 zmag, vendar je bolj kot število pomembna njihova teža. Dva Toura in pet spomenikov v tej starosti je podatek, ob katerem v hrbet gleda samo Eddyju Merckxu, kolesarskemu kralju šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja. Belgijski »Kanibal« je šele ob Pogačarjevih podvigih dvignil palec ob vprašanju, ali je kateri od novodobnih kolesarjev njegov dostojni naslednik. Podobno velja za Bernarda Hinaulta, francoskega »Jazbeca«, ki je tako kot pred njim Merckx in za njim zdaj šele Pogačar v 80. letih zmagoval od februarja do oktobra na največjih enodnevnih, enotedenskih in tritedenskih dirkah.

Še nekaj imajo skupnega ti brezčasni šampioni. Ni pomembno samo prvo mesto, temveč tudi pot do njega v velikem slogu, z igrivostjo na kolesu in drznimi potezami, ki osupnejo tekmece in navijače. Pogačar je še eno takšno uprizoril na dirki po Lombardiji, na kateri je konkurenco na vzponu pripeljal do točke zloma, nato pa jo uničil na poti navzdol, kjer je to najmanj pričakovala. Tudi zato mladec s Klanca pri Komendi izstopa v močnem kolesarskem rodu, ki ga spremljamo danes.

Da si svetovna številka ena v časih Primoža Rogliča, Mathieuja van der Poela, Wouta van Aerta, Remca Evenepoela, Jonasa Vingegaarda in drugih, moraš biti izjemen. »Kar imejte Jonasa, mi smo za Tadeja,« so po zmagi slovenskega asa v Bergamu zapisali pri še enem italijanskem mediju, Tutto Bici. To zveni pretirano navijaško in tudi podcenjujoče do Danca, ki je v zadnjih dveh letih dobil Tour de France in razkril, da ima slovenski šampion kot domala vsak športnik na svetu Ahilovo peto.

Zdi se, da Pogačarjev ščit nepremagljivosti izgine, ko se temperature dvignejo krepko čez 30 stopinj Celzija, in to utegne biti največja težava, če se bo poskušal med kolesarske nesmrtnike še bolj zapisati po rekordnem številu zmag na Touru.

A bo, četudi ne bo rešil julijske vročinske zanke, eden od najboljših športnikov v slovenski zgodovini. Tu sta si Pogačarjeva in Verstappnova zgodba različni. Nizozemci imajo šampiona formule ena za največjega ambasadorja svoje domovine v svetu, številni Slovenci pa stežka priznajo športno veličino svojega najboljšega kolesarja. »Nikoli mu ne bom odpustil, ker je na Touru 2020 odvzel zmago Rogliču,« je stavek, ki ga je še vedno slišati med slovenskim življem. Najbrž nič nenavadnega za narod, ki se še zdaj rad deli, kot so se njegovi pradedje med drugo svetovno vojno.

A na srečo sta spravo že pred časom dosegla akterja te nepozabne zgodbe, ki dobro vesta, da je šlo le za športni dvoboj, ki ga je tisti dan eden dobil in drug izgubil. Še pomembneje je, da oba še naprej zmagujeta in navdušujeta. Nič ni narobe s tem, da je komu eden bolj pri srcu kot drugi, a kdor zaslepljeno zaničuje, zamuja veliko. Pogačar najverjetneje ne bo zadnji svetovni kolesarski velikan, slovenski skoraj gotovo.