V nadaljevanju preberite:  

Priimek García Lorca vzbuja spoštovanje in občudovanje – tako v Španiji kot širše. To dobro ve Laura García Lorca, nečakinja najslavnejšega španskega pesnika in dramatika prejšnjega stoletja. V Granadi, v kulturnem centru, ki ga vodi in ki nosi literatovo ime, me je popeljala po razstavi Lorca in arhiv: spomin v gibanju, ki je pripoved o umetnikovi dediščini, družini in trpki španski polpretekli zgodovini. 

Z Lauro sva obstala ob še nikoli objavljenem portretu Federica Garcíe Lorce pred vhodom v razstavne prostore. Tiho, da ne bi motila šolarjev in drugih obiskovalcev, mi je začela pripovedovati o svojih prvih spominih na strica. Bilo je v New Yorku, kjer se je rodila, na univerzi Columbia, kjer sta njena starša vodila teater v španskem jeziku. Imela je sedem let. Znašla se je v temnem gledališču med vajo za uprizoritev drame V svojem vrtu ljubi don Perlimplin Beliso, ko so jo prevzeli verzi osrednjega lika: Ljubezen, ljubezen, ki je ranjena; ranjena od ubežne ljubezni; ranjena, mrtva od ljubezni; povejte vsem, da je bil slavec.

Bila je še premajhna, da bi razumela, toda v stihih je prepoznala lepoto in skrivnostnost. Globoko v njej se je, kot odmev nečesa znanega, a nerazložljivega, nekaj premaknilo. Ni vedela, kdo je avtor pesmi, šele kasneje, ko je z vprašanji zasula očeta, je ta pred njo postavil Federicovo poezijo in ji razkril, da gre za delo njenega strica.

Medtem ko je s solznimi očmi le nekaj korakov od Federicovega črno-belega portreta recitirala pesem Ranjen od ljubezni, sta bili pred menoj podobi dveh generacij družine García Lorca. Bližje pesniku se ne da, me je prešinilo. Povsem avtomatsko, kakor da bi želel vzpostaviti vez z zgodovino, sem začel iskati fizične podobnosti med stricem in nečakinjo, ki je svoje poslanstvo po igralski in novinarski karieri pri španski izdaji revije Vogue našla v ohranjanju umetnikove zapuščine. Zdelo se mi je, da se v 72-letni Lauri zrcalita Federicova občutljiva in markantna narava ter rahlo otožen nasmeh, kakor da ju poleg krvi povezuje še družinska bolečina, zaznamovana s špansko državljansko vojno in posledičnim pregnanstvom.