Uspeh prinese občutek moči in zadovoljstva

Športna gimnastika je garaški šport, tisti, ki v njem vidijo še kaj več kot ples denarja, cenijo ta artistični kult gibčnosti. Tjaša Kysselef je na letošnjem evropskem prvenstvu v Baslu zablestela z uvrstijo v finale preskoka in končnim petim mestom, za tem uspehom pa se skrivajo leta trdega dela in tudi dejstvo, da zaradi napornih treningov trpi telo. »Vsa zgodba okoli tega rezultata je toliko boljša, ker sem se predčasno vrnila po poškodbi. Zdravljenje je bilo res dolgo, polnih sedem mesecev, a tri tedne po koncu rehabilitacije sem že tekmovala. To ni običajno, sploh ne za gimnastiko. Resnično nisem verjela, da sem zadosti pripravljena za to veliko tekmovanje, dvomila sem, ali sem sploh dovolj dobra, da grem na EP.

Vse se je razpletlo meni v prid, že na prvem treningu v Baslu sem se dobro počutila, noga je bila toliko nared, da sem lahko skočila. Na tekmi sem oddelala to, kar sem si v resnici želela, namreč, da skoke opravim tako, kakor znam,« je zaradi kariernega dosežka razumljivo zgovorno začela Kysselefova. Tokrat je šlo za poškodbo gležnja, a tudi s hrbtom je imela Tjaša na športni poti že težave. »Najprej je bilo treba ugotoviti, kako zaščititi hrbet. Delati sem začela vaje za globoke trebušne mišice, ki krepijo hrbet. Primorana sem bila prilagoditi treninge, vsako leto sem tudi starejša in temu primerno se odziva telo. To ne pomeni, da sem imela bistveno lažje treninge, le sestavljeni so bili na drugačen način.
 

Življenje prilagodila gimnastiki

Vadba je še vedno prilagojena, s tem si lahko podaljšam kariero, iz sezono v sezono grem bolj pametno,« je dodala 28-letna Ljub­ljančanka. Mama Edita ni želela, da bi kot živahen otrok stopila po njeni športni poti in vadila rock'n'roll. Športna gimnastika je bila prva izbira, a v športnem društvu Gib Šiška je zaradi mladosti takrat še niso želeli sprejeti. Gimnastično društvo Zelena jama pa jo je pri štirih letih starosti včlanilo in tako se je začela njena telovadna pot.



Tjaša Kysselef je sicer v svetovnem pokalu že zmagala v Melbournu, dvakrat druga je bila v Osijeku in tretja v Bakuju. »Želim napredovati in še dvigniti ocene v preskoku, stopiti stopniško više in pokazati, da zmorem še več.« Vedno se je ukvarjala tudi z drugimi športnimi panogami, a kot pravi, le za hobi. »Zelo rada plezam, rolam že od majhnega, tudi odbojko sem igrala, a le rekreativno. Vse malce za dušo in da presekam ta ritem v gimnastiki, v kateri sem profesionalno. In da se malce obrnem in vidim, kaj še obstaja,« je razložila. »Že pri rosnih letih sem se zelo hitro našla v gimnastični dvorani, videla sem, da sem sposobna, poskočna, energična, vse sem vzela za izziv. Vzljubila sem gimnastiko, čeprav je z leti postajala vedno bolj zahtevna. Morala sem priti na višjo raven, pri tem pa me je gnala neka strast, neki poseben občutek, ki ti ga nobena druga stvar v življenju ne da. Sploh po tekmi, če si uspešen, to je prav poseben občutek moči in zadovoljstva. Gimnastiki sem prilagodila vse življenje, gimnastika je na sredini, okoli nje pa vse drugo.«
 

Ruske korenine

 

Zelo lepo povedano, kakšne pa so možnosti za ta šport v Sloveniji? »Je kar malce kritično, šele leta 2016 smo dobili gimnastični center in možnosti, kakršni bi morali biti. A v bistvu nas to sploh ni nikoli oviralo, denimo v naši, morebiti malce premajhni dvorani v Zeleni jami je trening ves čas potekal po določenem urniku, da smo lahko vsi dostopali do vseh orodij,« omeni. Tjaša Kysselef je po izobrazbi medijski tehnik in po koncu športne poti namerava nadaljevati izobraževanje. Rada tudi riše, denimo z akrilnimi barvami na platno, uči se igrati kitaro in klavir, želi si namreč raziskati še svojo strast do umetnosti. Seveda za nas ni bila skrivnost, od kod so njene korenine. Iz Rusije, predniki po očetovi strani so prišli iz te prostrane dežele, tako njen oče kot dedek nosita ime Akim. Mati starega očeta se je najprej z možem iz Rusije preselila v Francijo, nato pa v Slovenijo, saj je bila po narodnosti Slovenka.