Takšnih svetovljanov ne delajo več

Ta teden smo se poslovili od ene največjih osebnosti v slovenskem športu. Janez Kocijančič ni osvajal kolajn na tekmovališčih, je pa kot tvorec športne politike pri nas pustil neizbrisen pečat. Bil je med ustanovitelji Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez, ki mu je predsedoval kar 23 let. Športu je bil zapisan do smrti, poslovil se je kot prvi mož Evropskih olimpijskih komitejev (EOC).

 

To sta bili najbolj vidni funkciji v njegovi dolgi in bogati karieri, vendar še zdaleč ne edini. Od leta 1974 do 1984 je bil predsednik Smučarske zveze Slovenije, od leta 1984 do 1988 Smučarske zveze Jugoslavije. Od leta 1981 je bil član vodstva Svetovne smučarske zveze (FIS), leta 2010 je postal njen podpredsednik.

Dolgo bi lahko naštevali vse, kar je počel Kocijančič, ki se je rodil 20. oktobra 1941 v Ljubljani. S seznamom njegovih funkcij v slovenski politiki, gospodarstvu in športu pa ne bi povedali veliko o človeku, ki je mnoge navduševal, številni so ga imeli tudi v zobeh, kakor se rado dogaja pri uspešnih ljudeh. Oprijel se ga je vzdevek »Rdeči baron«, vendar so morali tako tisti, ki so delili njegove politične poglede, kot tisti, ki so jim nasprotovali, priznati, da je bil Tovariš in Gospod, z veliko začet­nico. Takšen, za katere radi rečemo, da jih ne delajo več.
 

Razgledanost, ki je manjkala športu

Kot takšnega ga vidi tudi njegov dolgoletni športni sopotnik Tomo Levovnik. »Spremljal sem ga od leta 1974, ko sem prišel v smučarsko reprezentanco, on pa je bil predsednik slovenske smučarske zveze. Zame je bilo pomembno, da je bil po duši športnik. Čeprav je bil politik, v šport ni prišel zaradi politike, temveč zaradi športa. To je bilo čutiti skozi njegovo delovanje, pri katerem nikogar ni posiljeval z ideološkimi vprašanji ali postavljal s tem povezanih pogojev. V tistih letih nihče v smučarski vrsti ni bil član partije, tudi Tone Vogrinec ne. To je bila njegova izvirna širina,« se prvih srečanj s Kocijančičem spominja Levovnik, ki ga ni presenetil rojakov poznejši funkcionarski vzpon.



»Začel je kot diplomat z znanjem jezikov, razgledanostjo, tega ni primanjkovalo le v slovenskem, temveč tudi v svetovnem športu, zato je strmo napredoval, tako v Jugoslaviji kot v mednarodni smučarski zvezi. Pri ustanavljanju in uveljavljanju OKS se je takoj vključil v mednarodno olimpijsko družino s svojo razgledanostjo. Na prvem mestu so sicer dosežki športnikov, vendar tudi po njegovi zaslugi nismo imeli nobenih težav z umeščanjem slovenskega športa na mednarodno sceno. Njegov način delovanja in obnašanja je bil pomirjujoč, stimulativen. Nikoli ni sam sebe rinil v prve vrste. Bil pa je tudi eden tistih, ki so zelo analitično spremljali šport. Poznal je detajle, rezultate, težko ga je bilo presenetiti s kakšnim vprašanjem o aktualnem športnem dogajanju. Pomembno je bilo tudi, da je bil gospodarstvenik, imel je odprta vrata do velikih podjetij, tako je bil idealna rešitev za navezo med športom, gospodarstvom in politiko. Bil je svetovljan v pravem pomenu besede, pravi predstavnik Slovenije, na katerega smo lahko ponosni,« je nadaljeval Levovnik, ki je bil skupaj s Kocijančičem med pobudniki ustanovitve OKS.

Med njegovim predsedovanjem je Slovenija od Albertvilla 1992 do Sočija 2014 nastopila na sedmih zimskih in šestih poletnih olimpijskih igrah ter vse skupaj osvojila 34 kolajn, največ (8) na njegovih zadnjih igrah v tej vlogi v Rusiji.
 

Bloudek (še) ni dobil naslednika

Kocijančiča so spoštovali v mednarod­nih olimpijskih krogih, vodilni možje Mednarodnega olimpijskega komiteja, med katerimi prevladuje evropska in svetovna aristokracija, pa ga vseeno niso vzeli čisto za svojega. Ni postal član MOK, kar je od Slovencev doslej uspelo le Stanku Bloudku leta 1948. »Sam nikoli ni dejal, da bi želel biti član MOK, tega smo si želeli Slovenci glede na Bloudkov pedigre. Nismo imeli veliko kandidatov za ta položaj. Treba je upoštevati, da Slovenci v času Jugoslavije nismo bili vedno prva violina, zato se je bilo treba dokopati do položaja, da si sploh lahko kandidiral. Zanimivo je, da so pri MOK medse sprejeli Juana Antonia Samarancha, ki je bil nekoč v službi španskega diktatorja Francisca Franca, Kocijančič pa zanje ni bil sprejemljiv kot ideološko opredeljen kandidat,« je Levovnik povedal o olimpijskih vratih, ki so za Kocijančiča ostala zaprta. Bila pa so ena redkih.



»Članstva in funkcije v mednarod­nih športnih organih niso nekaj avtomatičnega, ne pripadajo državam, ljudi imenujejo glede na njihove reference, zato je tako pomembno, da je prišel do mesta podpredsednika FIS in predsed­nika EOC. Ob predsedovanju UEFA, na čelu katere je Aleksander Čeferin, je to ena najvišjih športnih funkcij, ki so jih doslej opravljali Slovenci,« je o vrhuncu Kocijančičevega funkcionarskega opusa povedal dolgoletni športni delavec, ki so mu posebej v spominu ostali trenutki po tem, ko je Jure Franko z drugim mestom v veleslalomu v Sarajevu 1984 osvojil prvo slovensko in jugoslovansko kolajno na zimskih olimpijskih igrah: »Ob Juretovi kolajni je vladala velika evforija. Janez že takrat ni bil evforičen, vse je sprejemal zelo zdravorazumsko. To je bila lepa popotnica za naprej, ko smo začeli v smučanju serijsko osvajati odličja na velikih tekmovanjih. Nismo se predali čustvom, sistem smo gradili naprej. Tisto leto je postal predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, izjemno velike zasluge ima za razvoj smučanja v Sloveniji, Jugoslaviji in na mednarodni ravni.«
 

Bachov zaupnik

Slovenski športni novinarji se bomo Kocijančiča spominjali kot uglajenega sogovornika, ki nam je bil malodane vedno na voljo in se ni izogibal neprijetnim vprašanjem. Njegovi odgovori so imeli rep in glavo, nemalokrat tudi ščepec soli. Kljub starosti, ob kateri bi marsikdo le še užival v zasluženem pokoju, se je novembra 2017 lotil vodenja Evropskih olimpijskih komitejev, organizacije, ki združuje 50 nacionalnih komitejev s stare celine. Pri 76 letih je ob izvolitvi v Zagrebu blestel z izjemno energičnostjo in lucidnostjo. Brezhibno je vodil zasedanje, se sestal s hrvaškim državnim vrhom, spremljal predsednika MOK Thomasa Bacha, se pogovarjal z novinarji …



»Delegati niso kupili mačka v žaklju, saj so vedeli, kako opravljam funkcijo predsednika. Začasno sem jo prevzel že 19. avgusta lani, ko so v Braziliji aretirali prejšnjega predsednika Patricka Hickeyja. Vsi so vedeli, s kom imajo opravka in kaj bom delal. Če nekdo prevzame mednarodno funkcijo, mora ravnati zelo pošteno, ne sme biti navijač svoje države. Svoj položaj lahko izkoristiš tako, da sonarodnjakom odpreš oči, kje je mogoče kaj dobiti. Ni pa mogoče, da bi bila to nekakšna pristranskost. Tako bi nas že na začetku diskvalificirali,« je tedaj povedal v pogovoru za Delo, ob vprašanju, ali je to vrhunec njegove funkcionarske kariere, pa dodal: »To težko trdim, kot težko rečem, da je bila moja kariera funkcionarska. Res sem imel veliko funkcij, a na številnih različnih področjih. Ni enako biti predsed­nik olimpijskega komiteja, generalni direktor letalskega prevoznika ali predsednik mladinske in študentske organizacije. Pa tudi minister, poslanec ali predsednik politične stranke, to so zelo različne stvari. Odkar sem bil v Kavčičevi vladi predsednik komiteja za telesno kulturo, sem se več let ukvarjal s smučanjem, še vedno sem podpredsed­nik FIS. V športu nisem veliko begal levo ali desno.«

Tedaj se je spraševal, ali je pamet­no, da je pri tej starosti prevzel takšno funkcijo, vendar se ni ustavil. Lani je še vedno bdel nad enim svojih največjih projektov, evropskimi igrami, ki jih je gostil Minsk. Kot vodja evropske olimpijske veje je bil tudi zaupnik predsed­nika MOK Thomasa Bacha, s katerim sta bila vseskozi v stikih tudi, ko je marca padla odločitev o zamiku olimpijskih iger v Tokiu za leto dni. Tedaj je v pogovoru za Delo dal pobudo za reševanje športa v času koronske krize. »MOK bi moral ubrati pristop številnih vlad po vsem svetu, ki so se odločile, da bodo vnaprej sanirale gospodarstvo in ne za nazaj, ko bodo že vsi bankrotirali. Če bo športno življenje še nekaj časa stalo, bodo veliki in bogati preživeli, mali pa bodo životarili ali celo mrknili. MOK ima na voljo solidarnostna sredstva, s katerimi to lahko še pravočasno prepreči,« je dejal Janez Kocijančič, ki udejan­jenja te pobude na žalost ni dočakal. Posthumno je sicer prejel še eno priz­nanje, kot tretjemu Slovencu doslej so mu podelili srebrni red MOK, ki sta ga pred njim prejela še naša olimpionika Miroslav Cerar in Leon Štukelj.