Ob smrti Janeza Kocijančiča, dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije in sploh že v letih pred osamosvojitvijo našega zelo uveljavljenega športnega funkcionarja v mednarodnih krogih, spomin uhaja tudi k njegovi zadnji veliki vlogi. Pred slabim letom, v drugi polovici junija, so bile namreč v Minsku, metropoli Belorusije, evropske igre, urnik predsednika olimpijskih komitejev stare celine je bil pisan od zgodnjega jutra do poznega večera. V Minsku še danes njegovo ime omenjajo z globokim spoštovanjem.

Beloruska zgodba je posebna. Zlasti na evropskem zahodu ji pogosto pritaknejo razmišljanje o zadnji diktaturi stare celine zaradi posebnega načina vladanja predsednika Aleksandra Lukašenka, ne nazadnje je tudi v zadnjih dveh mesecih osupnil svet z nenavadnim bojem proti koronavirusu, ko je država ohranjala svoj dnevni ritem brez pripomb, na tribunah nogometnih štadionov pa so bili tudi gledalci. Toda seveda lahko razmišljamo o politični in družbeni ureditvi ene od petnajstih republik nekdanjega sovjetskega imperija po svojih načelih, ni ga pa poznavalca tega dela Evrope, ki v Belorusiji ne bi zaznal izjemne pripadnosti športu. In tega se je dobro zavedal Kocijančič, ki se je skupaj s sodelavci kot tudi domačimi prireditelji zelo temeljito in zagnano lotil evropskih iger. Tem je pozneje ob koncu, 30. junija 2019, pripadla zelo visoka ocena. Sicer pa mi je o zagnanosti prav vseh na prizorišču govoril, ko si je v svojem nabitem urniku sredi iger odtrgal prosti čas za pogovor za Delovega poročevalca v Minsku. »Ljudje so tukaj vajeni, da se potrudijo za vsako reč, če pa ob tem še pomislite, kako radi imajo šport, potem vam je hitro jasno, kako resno so se lotili teh iger in kako zdaj uživajo v njih,« mu je kazalo le prikimati, ker gre dejansko za deželo ljubezni do športa (podobno je na sosednjem Poljskem), pa ne prav lahkega vsakdana še iz časov, ko sta dve hudi fronti Hitlerjeve vojske proti vzhodu največ žrtev terjali prav v beloruskem prostoru.

Nekatere panoge na izjemni ravni

Gre pa za zanimiv predlog uglednega slovenskega funkcionarja, o katerem mi je vzneseno govoril, ko še ni bil prvi mož združenja olimpijskih komitejev stare celine. »Poglejte, obstajajo igre frankofonskega dela sveta, poznamo tudi tiste nekdanjega britanskega imperija z oznako Commonwealth, zelo resno športno zgodbo predstavljajo panameriške ali azijske igre,« je razmišljal na glas, ko si je tudi v Evropi želel »olimpijske igre v malem«. Prve so junija 2015 pripadle Bakuju, štiri leta pozneje jih je pričakal Minsk. Tudi pri slednjem je bilo nekaj pripomb, ker je bil denimo spored ekipnih panog komaj zaznaven, ni bilo niti dogajanja v bazenu. Živahno pa je bilo na čudovitem osrednjem mestnem štadionu ob atletskih disciplinah, boks, judo in namizni tenis so pritegnili vso tekmovalno smetano stare celine, predstave na visoki ravni so si sledile v nacionalnem centru za veslanje in kajakaštvo na mirnih vodah.



Janez Kocijančič je bil v tistih dneh z naskokom najbolj priljubljeni tujec v državi, če že ne prej, ga je javnost spoznala med govorom v tekoči ruščini na uvodni slovesnosti. Pozneje je večkrat navdušil navzoče z razgledanostjo in tudi širokim strateškim pristopom k igram v prihodnosti. Naslednje bodo leta 2023 v Krakovu, jasno pa mi je takrat razgrnil tudi željo, da bi se Slovenija s svojimi štirimi sosedami nekoč lotila takšnega projekta ...