Si to, česar se bojiš

Moji največji strahovi so bili zobozdravnik, jemanje krvi, cepljenje in grof Drakula. Zagrenili so mi otroštvo. Obisk zdravnika je bil vedno slaba stvar prav zaradi tega, ker nisi nikoli vedel, ali boš moral dati kri ali ne. Spominjam se, ničkolikokrat sem sedel v ordinaciji in slišal, kako je zdravnik sestri naročil, naj me pošlje še na pregled krvi. Prav tako bi me lahko zgrabil za srce in mi ga izpulil iz košarastega prsnega koša, da bi padel po tleh tako rosno mlad, da mi še ni uspelo pridelati dovolj obžalovanj, da bi mi to kratilo spanec. 

Umetnice

Potem so me poslali v zgornje nadstropje zdravstvenega doma, kjer so po klopcah sedeli drugi otroci, bledih obrazov in rdečih oči. Nekateri so že prišli iz pekla, si na roki držali kos vate in zbirali moč, da se vrnejo v dan, pretreseni, a hkrati olajšani. Zavidal sem jim, ker je bilo mučenje že za njimi. Dodatna nevšečnost je, da nikoli nisi vedel, kako ti bodo vzeli kri, ali ti bodo prebodli blazinico prsta ali z iglo prebodli roko. Spominjam se, da sem imel sprva raje jemanje krvi iz prsta, kasneje pa iz roke. S prsta je bilo videti butasto, ker zdravniki kri dobesedno sesajo. Moj bratranec je bil prepričan, da jo okušajo in tako ugotovijo, kar se pač da ugotoviti. Je pa res, da sem ves čas vedel, da ni možnosti, da bi postal džanki, ker se preprosto ne bi zmogel zbadati z iglo. Še bolj pa je res, da moram paziti, da ne bi slučajno staknil sladkorne, ker se bodo potem odprla povsem nova vrata pekla.

Nimaš kaj, prihajam v leta, ko se pred obiskom zdravnika ne bojim odvzema krvi, se pa bojim rezultatov. Nikoli ne vem, ali je moja kri še tekoča ali pa se je že spremenila v majonezo. Saj veste, tista leta, ko postaja zdravje eden ključnih dejavnikov počutja in se po navadi od zdravnika vrnete z novo diagnozo bolezni ali okvare, ki se je ne da več popraviti in nas bo spremljala do konca. Prihajam v leta, ki bodo odločilna za dolžino mojega življenja. Z zmernostjo in odgovornostjo bi se moral pripravljati na bogato starost. Pa ni videti, da sem skozi skoraj pol stoletja nabral dovolj modrosti, pameti in odgovornosti, saj se mi izbira med pivom in več leti dodatnega življenja še ne zdi enostavna. Absurdno je, saj vem, kot tudi vem, da še zdaleč nisem edini. Namesto da bi utrjeval svojo voljo in postal popoln gospodar lastnih dejanj in odločitev, sem se odločil stopiti po drugi poti, ko sem izmojstril samoprevaro, ki poskrbi, da moj spomin sproti pozablja težka jutra, nekoliko razpotegne mojo postavo, ko se pogledam v ogledalo, in presliši dobrohotne nasvete bližnjih.

Generacija mojih starih staršev je potrebovala infarkt, da so se umirili in začeli zajemati življenje z veliko žlico. Starše lahko ustavita že povišan pritisk in holesterol. Po tej logiki bi moral za mojo generacijo zadostovati že iskren pogovor. Saj ne vem, morda tudi to obstaja. A zaenkrat ohranjam svoj življenjski slog in se z velikim vznemirjenjem obračam v prihodnost, ki pa v luči nevihte na obzorju prinaša druge, veliko bolj prezentne skrbi. V skladu z značajem vem le to, da se v luči prihajajočih sprememb že pripravljam, da bom na njih nepripravljen.