V nadaljevanju preberite:

Primož Roglič je na španskih cestah spisal še eno poglavje epa o neuničljivem zasavskem orlu, ki je nekoč na planiški letalnici strmoglavil kot nadobudni smučarski skakalec ter čez leta športno vstal kot eden najboljših kolesarjev na svetu. Tudi tukaj ni šlo brez bolečih pristankov na tleh in veličastnih vrnitev na vrh. Teh je bilo že toliko, da je Rogla, ki bo čez dober mesec upihnil 35 svečk, postal rekorder Vuelte.

Na tej poti je postal ljubljenec slovenskih navijaških src, ki jih je doslej razveselil že z 88 zmagami, vendar je nemalokrat skorajda povzročil njihov zastoj. Nazadnje na letošnjem Touru, na katerem se je poskusil postaviti po robu svojemu slovitemu rojaku Tadeju Pogačarju, nekdanjemu moštvenemu kolegu Jonasu Vingegaardu in Remcu Evenepoelu, belgijskemu čudežnemu dečku, ki je odrasel v olimpijskega šampiona. A končalo se je s še eno kalvarijo, padcem v 12. etapi, pri katerem si je zlomil vretence.

Če bi šlo za katerega drugega kolesarja ali športnika, bi tu najbrž pritisnili piko ob koncu sezone. Vendar to potem ne bi bil ep o Primožu, ki vedno najde odrešitev v rdeči majici. Na trgu Cibeles jo je, kot se zanj spodobi, po dramatičnem lovu za dolgo vodilnim Avstralcem Benom O'Connorjem in zapletu s skrivnostno boleznijo v njegovi ekipi tik pred ciljem, osvojil še četrtič.