Prepovedani sadež

Prdenje je veselje, še posebno če koga zmoti. Težko boste slišali bolj prisrčen in iskren otroški smeh kot ob dobro izvedenem prdcu. Lahko bi polnili strani z najrazličnejšimi izrazi za prdenje in prdce, ki so najbolj začinjeni prav v kulturah, v katerih je prdenje v javnosti nevljudno. Praviloma veljajo prdci za domeno moških, pri katerih si dobro izvedena arija zasluži aplavz in občudovanje prisotnih. Vsega spoštovanja so deležni tudi zahrbtni tihomirji, tisti ta potuhnjeni, ki s svojim vonjem izpraznijo prostor.

Vsi ljudje proizvajamo plin, a ga sproščamo na različne načine. Nekateri so sposobni to narediti skoraj neopazno, drugim telesa učinkovito absorbirajo pline nazaj v telo, tretji jih sprostijo med iztrebljanjem, nekateri pa jih proizvajajo v takih količinah, da se jim trebuščki napihnejo. Slednji se lahko udeležujejo raznih šovov za iskanje talentov, na katerih poprdevajo ob Straussovi Donavi. Moja sposobnost prdenja je kar zavidljiva in se je zavedam že od malega. Nanjo sem postal pozoren, ko smo od nekega sorodnika dobili v dar zabojček hrušk. Že po par sadežih sem začel požvižgavati kot predrta blazina za na plažo, ki ugaša pod težo s kremo namazanega očka.

Koliko veselja so prinesle te hruške, čeprav so me starši prepodili iz dnevne sobe, kjer smo po kosilu skupaj gledali film, tako da sem moral televizijo gledati z dvorišča skozi okno, da sem bil na zraku, pa si je mama kljub temu pred nos držala kuhinjsko krpo iz blaga. Najbolj pa se spominjam večera, ko sem po bratovem protestu imel kopalnico zase, banja je bila pravi masažni bazen, peno na gladini vode pa so sestavljali smrtonosni mehurčki. Danes se hruškam izogibam v velikem loku, že več desetletij nisem pojedel celega sadeža. A kaj so desetletja v primerjavi s človeško tradicijo navduševanja nad prdenjem in zbijanjem šal na njegov račun. Menda je prvi humoren zapis o poprdevanju še iz časa Sumercev, približno dve tisočletji pred štetjem, če se ne motim, je bilo govora o ženskah, ki prdijo v moževem naročju. Antika in stari Rim sta bila zibelka šal o prdenju, menda je rimski cesar Elagabal redno nagajal svojim podanikom z napravo, ki je delovala podobno kot tista prdeča blazinica, ki jo podtakneš nekomu, preden sede na stol. Koliko veselja! Prdce najdemo v Shakespearovih dramah, vznemirjali so Benjamina Franklina in Marka Twaina, šalo na račun prdenja najdemo tudi v prvem poglavju Mobyja Dicka.

V naši družbi, verjetno kar v večini skupnosti, velja navduševanje nad prdenjem za otročje. Ne spodobi se, če se odrasli nad njim preveč navdušujejo, to je znak nezrelosti. Osebno nikoli ne zaupam ljudem, ki jih ne nasmeji dobro izveden prdec, še posebno pa me zmoti, če nekdo zataji, ko zadiši po njegovi pogači. To je znak šibkosti in vzvišenosti. Ne nazadnje so prdci kot drobne strele, ki razelektrijo ozračje med ljudmi, razmerja med prisotnimi se vrnejo na bazalno. Če direktor po nesreči prdne pred zaposlenim, potem s tem izkaže svojo človeškost, zbliža nas, če zazvižga na prižnici med mašo, celo razmerje med moškim in žensko postane resno in trajno šele, ko imajo vetrovi prosto pot. Je pa res, da so tudi na tem področju ženske prikrajšane, saj se moško prdenje bolj tolerira, tako da bi veljalo kosmatim pazduham pridati tudi zabavne zvočne učinke. Verjetno ste že vsi opazili, da prdci znotraj ene družine podobno smrdijo, družinski člani pa so kljub temu sposobni med vožnjo na morje ugotoviti, kdo je krivec za spuščena okna.

Med študijem je babica ob obisku Ljubljane zamenjala sol in česen v prahu ter pripravila kosilo, ki bi ga lahko znanstveniki Nase vključili v svoj projekt ponovnega osvajanja Lune. Tistega večera bi mi dala ozonska luknja posebno priznanje, a je bila zame največja nagrada, da sem se lahko osebno prepričal, če prdci res gorijo. Gospodje tovariši že vedo odgovor, vseh ostalih pa ne želim prikrajšati za izkušnjo. Babica je odšla med zvezde, hruške pa najdete na prodajnih policah.