Davek na premoženjski dohodek in ne davek od premoženja

Davek od premoženja je gotovo sporen s stališča ustavnih določil. Davek na premoženjski dohodek pa ima vzporednico s katastrskim dohodkom, ki ga poznamo že več kot dvesto let. V Sloveniji imamo na milijone zemljiških parcel in vsaka ima svojega lastnika in vsaki še najmanjši parceli je določen katastrski dohodek (KD). To ni realni dohodek, to je potencialni ali oportunitetni dohodek, ki ga imamo možnost pridobiti z obdelovanjem zemlje. Davek na KD moramo plačati, če smo zemljo kupili ali podedovali, če jo obdelujemo ali ne.

Povsem enako bi danes Marija Terezija določila davek od premoženjskega dohodka vsem lastnikom nepremičnin. Na podlagi vrednosti nepremičnine in njene lokacije v katastru nepremičnin bi vsako leto z odločbo določila potencialni premoženjski dohodek posamezne nepremičnine.

Z davkom na premoženjski dohodek bi bil polnoletni osebi določen davek po stopnji 50 odstotkov od skupnih letnih premoženjskih dohodkov nad 5000 evrov. Premoženjski dohodek mladoletnih bi se prišteval staršem. Lastniki stanovanja ali hiše ali pa lastniki deležev večstanovanjskih enot, ki skupaj ne presegajo 5000 evrov letnega premoženjskega dohodka, ne bi plačali davka. Lastniku stanovanja, velikosti 75 kvadratnih metrov v središču Ljubljane, vrednega 300.000 evrov, bi določili letni premoženjski dohodek 8000 evrov, lastniku enako velikega stanovanja v Mariboru 6000 evrov, v Lendavi pa 5000 evrov. Ljubljančan bi plačal 50-odstotni davek od 3000 evrov, Mariborčan 50 odstotkov od 1000 evrov, Lendavčan pa nič. Temu davku bi se Ljubljančan in Mariborčan izognila, če bi prepustila delež lastništva drugi polnoletni osebi. Velika večina polnoletnih posameznikov, ki imajo le eno hišo ali stanovanje, ne bi plačala nobenega davka.

Vsi tisti, ki imajo veliko nepremičnin, dragih vil in stanovanj na elitnih lokacijah, pa bi plačevali davek od premoženjskega dohodka. Vzemimo za primer, da ima nekdo poleg svojega stanovanja, kjer prebiva in je že izkoristil 5000 evrov olajšave, dodatno še prazno stanovanje v Ljubljani, ki mu je določen letni premoženjski dohodek 8000 evrov. Plačal bi davek po 50-odstotni stopnji, to je 4000 evrov na leto ne glede na to, ali stanovanja oddaja v najem ali ne. Če bi stanovanje uradno oddal za letno najemnino 8000 evrov ali 10.000 evrov ali 12.000 evrov, bi mu pripadalo znižanje obveznosti za plačilo 25 odstotkov davka od najemnine. Njegova skupna obdavčitev bi bila še vedno 4000 evrov letno, a neto letni zaslužek bi bil v prvem primeru 4000 evrov, 6000 evrov v drugem primeru in 8000 evrov v tretjem primeru. Če lastnik tega stanovanja ne bi oddajal v najem, bi moral za prazno stanovanje plačati 4000 evrov davka, lahko pa še dodatni davek na prazno stanovanje. Za oddajanje na črno pa bi ga lahko dodatno doletela še izjemno visoka kazen in bi ostal brez znižanja obdavčitve pri davku od najemnine.

Denar od davkov na premoženjski dohodek bi morala država namensko zbirati za gradnjo stanovanj v lasti posebnega državnega sklada, ki bi moral zagotavljati stanovanja za mlade družine, ki ne zmorejo tržnih najemnin.

Posebej priporočam, da bi se celokupni premoženjski dohodek posameznika po odbitku 5000 evrov olajšave prištel k dohodkom v letni napovedi dohodnine. Tako bi bili upokojenci, ki živijo sami v velikem stanovanju, posamezniki z nizkimi dohodki ali pokojninami, a večjimi premoženjskimi dohodki, podvrženi obdavčitvi po nižji dohodninski davčni stopnji; tisti z visokimi letnimi dohodki pa bi bili v vsakem primeru obdavčeni po stopnji 50 odstotkov iz dohodninske lestvice.      

Pozneje pa bi morali po enakem sistemu obdavčiti potencialni premoženjski dohodek od vikendov v tujini, saj je država še veliko bolj upravičena do obdavčitve tistih, ki so odnesli kapital v tujino in tam plačujejo mnoge storitve. Na koncu pa še obdavčitev potencialnega dohodka od dragih premičnin, kot so letala, jahte, dragi avtomobili in dragocene zbirke.