Dovolj imam kopalk

Rojen sem bil sredi sedemdesetih v eno najbolj številčnih generacij. Z vrstniki smo potomci boomerjev iz sredine petdesetih let, ja, strašnih boomerjev. Posledično smo bili povsem nepripravljeni na svet, v katerega smo se rodili. Odkar pomnim, same štale, najprej Tito, pa hlad­na vojna, spomnim se Milke Planinc, ki je bila združek najbolj okusne čokolade in sladoleda, kislega dežja, inflacije, ki nas je utapljala v ničlah, in Markovića, ki je naredil dinar – šiling ena ena, da smo se lažje znašli med listanjem kataloga diskontne prodajalne Metro v Gradcu.

Nekaj več vojn in nekaj manj ledenikov pozneje razmišljam, ali sem sploh kdaj živel v obdobju, za katero bi lahko trdil, da je bilo stabilno in vsaj deloma predvidljivo. Saj po eni strani je fajn, če se neprestano nekaj dogaja, vendar, neka mera pa mora biti. No, edino, na kar lahko računam, je cinizem, ki prinaša spoznanje, da stvari raje gravitirajo na slabše kot na bolje. Če se nekaj podraži, se ne bo več pocenilo, če se nekaj izgubi, se ne bo več pridobilo in podobno.

V tem duhu smo za vedno izgubili nudistični paradiž – Jadran. Vse otroštvo sem z družino hodil na morje v Rovinj na FKK-plažo. Obkrožen sem bil z vsemi oblikami posončenih teles in se tudi sam predajal morju brez omejitev priveska, ki vedno kaže v smeri vodnega toka. Nemški turisti so bili navadno v parih in starejši, madžarski in češki so bili v fazi mladih družin in so se najraje zadrževali na pomolu, tekmovali so, kdo bo bolj opečen, in se brez izjeme gibali v tropu najmanj osmih. Bili so premikajoče se kolone za sladoled, mini golf ali tobogan. To so bili časi.

Potem je prišla puberteta in nudistična plaža se je v mojih očeh popolnoma spremenila. Če sem bil v otroštvu večino časa obrnjen proti morju in občudoval bela jadra, sem naenkrat pogled pogosteje sprehajal po brisačah. A ta bife ni bil brezplačen. Na vsem lepem se je telo odločilo, da bi bilo pametno, da postanem sila kosmat po osramju in nikjer drug­je. Z grozo sem opazoval, kako se je med mojimi nogami začela razraščati afrotrajna. Počutil sem se, kot da me je del telesa zapustil in se pridružil skupini Jackson 5. Vsi so me opazovali, tako se mi je zdelo. Če se je kdo zasmejal, sem bil prepričan, da na moj račun. Zakaj za vraga nisem dobil istočasno tudi kosmatih nog? To bi bilo veliko bolj prikladno oziroma bi bil moj mali afro manj izpostavljen. Kakor koli, klonil sem in začel nositi kopalke. Pa ni pomagalo, pogledi so postali še bolj pogosti, zagotovo so vsi slutili, da se v mojih kopalkah dogaja funky disco.

Biti oblečen v svetu golih ni preprosto. Ne nazadnje gre za kršitev temeljne zapovedi FKK-svetišč. Vrstniki so se me začeli ogibati, ljudje so glasno komentirali mojo zakritost. Po obali sem hodil povešene glave, kot bi iskal izgubljeno vzajemnost. Celo pomislil sem, da bi izrezal luk­njico sredi kopalk in ga potegnil ven. Ne nazadnje sem se sramoval zgolj pričeske. K sreči sem se odločil zoper to zamisel. In potem je, prav tisto poletje, Slovenija razglasila samostojnost in začela se je vojna. Turisti so pobegnili, nič več kolon ali prerivanja za mesto za brisače. Sladoledar je za šalo postavil mize v vrsto in rekel, da imamo Slovenci radi barikade. Čeprav na plaži ni bilo skoraj žive duše, sem ostal v kopalkah. Ni bilo poti nazaj, preveč ovir, preveč čustev, preveč zgodovine.

Nudistično gibanje je, vsaj v naši družini, izgubilo svoje mesto. Postali smo kopalkarji, a občasno, če se pojavi priložnost, vendarle izmerim smer vodnega toka in se spomnim na čase, ko smo v trgovini kupovali mleko v vrečkah, deset dek salame in pariški kruh. V teh trenutkih si dovolim biti svojih let, ne nazadnje, kaj pa je starost drugega kot neprestano bivanje v preteklosti, najraje v otroštvu, ko so za vse krivi starši. Afriška trajna pa je izgubila vso moč, saj so se pojavile kopalke z daljšimi hlačnicami.