Bog je rekel: znajdi se

Vem za možakarja, ki se s svojo partnerico namenoma ni poročil, domovanje pa sta imela načrtno prijavljeno na različnih naslovih daleč narazen, da sta potem iz državnega sistema lahko prejela več nadomestil in je bil vrtec za njunega otroka cenejši. Poznam možakarja, ki ve, kje parkirati avtomobil, da ni kamer, saj se lahko potem zavarovalnici zlaže, da je nekdo vanj trčil, in terja odškodnino, ki bi bila sicer neopravičljiva. Ko sem ga vprašal, ali se mu to ne zdi malce sporno, ker ne nazadnje ni pravično do tistih, ki plačujemo in delujemo po pravilih, mi je z nasmeškom odgovoril: »Bog je rekel: znajdi se.« Slišal sem za državnega uslužbenca, ki se vsako jutro vozi na delovno mesto čez pol države na kurilno olje. In o samozaposlenih z državno podporo, ki svoje finančne transakcije vodijo prek zadruge.

Quo vadis, Slovenija?*

V dobrih starih časih pokojne Jugoslavije, ko so imele gostilne pločevinaste pulte, je bilo takšno izigravanje sistema nacionalni šport. Bolj ko si izkoriščal uradne poti, večja slava se te je držala. Ne nazad­nje je bilo vse družbena last, tako da si ob tovrstnih prevarah itak samo vzel, kar ti pripada, mini denacionalizacija. Državni sistem ni bil prijazen, zakaj bi bili mi? Slehernikove osnovne enote operiranja z uradniki, vplivneži iz krajevne skupnosti in zdravniki so bile vrečka kave, šteka cigaret in seveda vsemogočna gajba piva. Hierarhija znotraj določene službe ni bila nikoli povsem jasna. Ved­no je bilo pametno ohranjati dobre stike s čistilkami, medicinskimi sestrami in tajnicami. To je bil nepregleden svet, ki je zahteval dinamično in prodorno osebo, ki je znala ponižno spustiti hlače, se skloniti in v naslednjem trenutku visoko dvigniti roke v znak zmage ter pljuniti v obraz, pač odvisno od situacije.

Čeprav so v osemdesetih na plaži pri ženskah vztrajale kosmate pazduhe, je bila igra uslug in protiuslug vsaj navzven vendarle v domeni moških. Že omenjeni pločevinasti pult je bil osrednje družabno stičišče in poslovni prostor mini denacionalizacije. Sleherniki so se veselili svojih malih zmag z večernim slalomom do doma. A vendar je vse skupaj delovalo, ker večina ni znala sanjati o prepovedanem, tisti, ki so postali prepožrešni ali preveč vplivni, so se lahko hitro znašli na tleh, brez opozorila, pojasnila ali kakršne koli zaščite. Srečni, da niso pod ljubo zemljico. Ti časi so minili, a način razmiš­ljanja še kar vztraja v glavah tistih, ki smo dali častno pionirsko besedo. Roko na srce, te stvari še vedno delujejo, še posebno če se podamo v svet, ki ima lastno ekonomijo, davčne zakone, varstvene pristope, lastno dojemanje časa, dogovora in pričakovanj – torej v svet serviserjev, inštalaterjev, keramičarjev in drugih malih bogov sodobnega časa. Se pa tovrstne spretnosti ostrijo in doživljajo neizmerne finese in mojstrstva, bolj ko se gibljemo proti vzhodnim in južnim geografskim legam. Razloček med tem, če te nekdo nalaže, prinese okoli ali nadmudri, je gromozanski, čeravno je rezultat v vseh primerih enak.

Napredni zahod pričakovano viha nos nad tovrstnimi praksami in se ponosno tolče po prsih, ko skozi okno doma opazuje urejene ravne kolone pred bančnimi okenci, vzorno premikajočo se reko ljudi na podzemnih železnicah in se prepušča blagodejnemu prsketanju mehurčkov šampanjca, ki preglasi ropot obdelovalnih strojev migrantskega kolesja. To je svet velikih kraj, kjer ni prostora za šteke in gajbe. To je naša obljubljena dežela, ki pa se oddaljuje, odkar nekaj časa veslajo samo na levi strani barke, nekaj časa pa na desni. Gre za klasično krožno vožnjo. Sicer nas tisti za krmilom vsakič znova prepričujejo, da vodi v svetlo prihodnost, v resnici pa nas ohranja ujete v večni živijo in zbogom.