Dom v Osilnici pred rušenjem ali novogradnjo?

Zakaj je človek včasih jezen, razočaran in na koncu tudi žalosten? Veliko stvari bi lahko napisala, a tisto, kar me zdaj jezi in tudi žalosti, je rušenje nedograjenega doma za ostarele v Osilnici, saj si tega z zdravo pametjo ne znam razložiti.

Ko so v Osilnici pred 18 leti začeli graditi dom, smo bili v naši razširjeni družini zadovoljni, saj smo otroci in nečaki vedeli, da bodo naši najbližji sorodniki na starost, ko bodo onemogli, lahko ostali v bližini svojih domov v naši prelepi zgornji dolini Kolpe, v deželi Petra Klepca. A žal smo se zelo, zelo motili.

Letos bo moja mama vsak čas dopolnila 89 let, teti jih bosta kmalu imeli 91 in 94 let, a doma za ostarele še zdaj ni. Vsi sorodniki in tudi domači sokrajani jim pomagamo, da lahko še dokaj kvalitetno živijo na svojih domovih. A kako bo naslednje leto, morda že letos?

Ne razumem vseh zadnjih vlad in pristojnih ministrstev, zakaj se tako nerazumno vedejo do ljudi v teh prelepih krajih, a žal od države pozabljenih, zapostavljenih.

Verjamem, da dom, ki stoji nedokončan že skoraj dve desetletji, ne more ustrezati najmodernejšim standardom, vem pa tudi, da je v Sloveniji večina domov za ostarele starejših kot trideset let in da so domovi za starejše tudi v preurejenih dijaških domovih, kot je na primer dom v Hrastniku.

Bojim se oziroma sem skoraj trdno prepričana, da če bodo nedograjeni dom zdaj porušili, novogradnje tudi prihodnjih osemnajst let ne bo oziroma doma ne bo, ko ga bom tudi sama potrebovala, saj so to moji domači kraji.