»Poslušaj, mali, proletarci nikoli ne jokajo«

Na manifestaciji na Velikem polju na Igmanu je bil bučnega sprejema množice deležen prav Slovenec Albin Pibernik, živa priča takratnih dogodkov. Spominja se, da so v Rajlovcu prišli do nekega kanala, ki ga je bilo treba prečkati. Njega so prijeli partizani in ga vrgli čez, a je padel na rob in se z zadnjimi močmi nekako izvlekel. Njegova mati pa je čez vodo poskušala skočiti, vendar si je zmočila noge in to je bilo pozneje zanjo usodno, saj so ji v Foči zaradi ozeblin odrezali obe nogi.



Njegov oče je postal komisar čete pri vrhovnem štabu in je pozneje v nepojasnjenih okoliščinah padel, mali Albin pa je bil sedem mesecev pri Josipu Brozu Titu, na katerega ga vežejo lepi spomini. »Ko je bil pogreb za mojo mamo v Foči, sem zelo jokal. K meni je stopil Tito, z veliko črno kapo, me prijel za ramo in rekel: Poslušaj, mali, ne jokaj, proletarci nikoli ne jokajo,« se spominja partizanska legenda in zdaj upokojeni pilot. Spal je v sobi skupaj s Titom in njegovo partnerko Zdenko Paunović. In takrat je nekdo napisal: »Ne boj se, tovariš stari, saj te čuva Albin mali.« Ali je postelja kaj škripala, smo bolj v šali kakor zares dregnili v sogovornika, saj je bil vrhovni komandant znan kot ljubitelj ženskih src. »Škripala je, ja, fejst je škripala,« je smeje se odgovoril Pibernik.

Zgodba o ljudeh, ki so preživeli pekel

Od tistih usodnih vojnih dni je minilo že 78 let, toda spomin na borke in borce, kljub strahotam bosanske vojne v začetku 90. let prejšnjega stoletja, v tem delu BiH še kako živi. Na planini Igman se je ob obletnici marša prejšnjo soboto zbralo okoli osem tisoč ljudi in pred spomenikom Prve proletarske brigade počastilo spomin na vse, ki so v nemogočih razmerah bodrili drug drugega, in čas, ko je tovarištvo premagovalo smrt. O igmanskem maršu je bil posnet celovečerni film, v katerem je Pibernikovo mamo Julko upodobila gledališka in filmska igralka Milena Zupančič.



Zupančičeva nam je povedala, da so prvi dnevi snemanja res potekali na Igmanu, a so se zaradi pomanjkanja snega preselili na Žabjak v Črno goro: »To je bila velika zgodba o ljudeh, ki so preživeli pravi pekel. Za današnje čase nekaj nepredstavljivega. Tudi snemanje je bilo zelo naporno.« Pibernika je nekoč srečala na partizanski proslavi v okolici Zakojce na Primorskem in tam po mikrofonu pozdravila svojega (od nje starejšega, op. p.) sina, kar je med navzočimi povzročilo salve smeha. Razlog, da se ljudje množično udeležujejo partizanskih proslav, je po njenem mnenju tudi ta, da si nekateri želijo spremeniti zgodovino, a so dosegli povsem nasproten učinek.

Iz radovednosti na Igman

Udeleženci simboličnega pohoda na Igman so se zbrali pred partizanskim spomenikom na Brezovači nad mestom Hadžići in z zastavami z rdečo zvezdo vseh nekdanjih bratskih republik odšli na dobrih devet kilometrov dolgo pot na Igman. Ljudje so v vseh jezikih peli partizanske pesmi, tudi slovenske je bilo slišati. Slovenskih udeležencev vseh generacij je bilo več kot petsto. Nekateri so vso pot raztegovali meh harmonik in zraven prepevali. Zdelo se je, da Hej, brigade, Na juriš, Bilečanka in Pesem 14. divizije odmevajo vse do Jahorine in še dlje. Zavednemu slovenskemu rojaku in kulturnemu delavcu Williju Ošini iz Železne Kaple na avstrijskem Koroškem se je dolgoletna želja, da bi šel na marš, končno uresničila.



»Mene je sem prignala radovednost, zato želim izvedeti čim več, kaj se je tu med vojno dogajalo in kako se ljudje tudi po skoraj osemdesetih letih tistih dogodkov spominjajo,« je povedal Ošina, ki se je silne množice kar malo ustrašil, saj take gneče na prizorišču res ni pričakoval.

Iz spoštovanja do polpretekle zgodovine se je protifašistične manifestacije s svojo družbo udeležila tudi članica društva Tigr iz Ilirske Bistrice Bernarda Dodič. Povedala je, da je lepo videti ljudi z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, ki so kot en plamen v nekdanjem grbu. »Za nas meje niso pomembne, tako kot nista nobena ovira nacionalnost in veroizpoved. Nekoč želimo ustvariti boljši in pravičnejši svet,« je poudarila Dodičeva.

Kapital izkorišča ljudi

Jožeta Oberstarja iz Kočevja smo zmotili v družbi njegovega tovariša, ki je veselo vlekel harmonikin meh. Ta spominska slovesnost mu še zlasti veliko pomeni, saj gre za epopejo Prve proletarske brigade. Razlog, da se mladi množično udeležujejo partizanskih slovesnosti, po njegovem prepričanju tiči v tem, da nas je partizanski boj ohranil kot narod, in tega se čedalje bolj zavedajo tudi mlajše generacije, ki jih vse bolj jezi, kako kapital izkorišča ljudi.



»Tudi pri nas je fašizem v neki drugi obliki začel dvigovati glavo in mladina spoznava, da tako, kot je zdaj, ne more več iti naprej,« je prepričan Oberstar. Komaj 17-letni Antonije Kohonić iz Bijelega Polja (Črna gora), ki življenja v nekdanji Jugoslaviji sploh ni izkusil, starši pa so mu povedali, da so ljudje nekoč živeli v bratstvu in ne sovraštvu, je na Igman prispel s svojimi petdesetimi tovariši.



»Želim spoznati druge ljudi, skleniti nova prijateljstva, poleg tega pa želim spoznati našo polpreteklo zgodovino, saj niti ne vem, zakaj so takrat ljudje umirali,« je povedal mladenič, ki se nad življenjem v današnjem času ne pritožuje. Radmila Bradić iz Banovičev (BiH) se vsako leto udeležuje pohoda iz Brezovače na Igman in takrat vsaj malo podoživi 19-urni marš bork in borcev NOB. O današnjem življenju v BiH pa ni hotela izgubljati besed.

Sovražnikovega obroča ni bilo

Zgodovinar dr. Jože Pirjevec je povedal, da igmanski marš sploh ni bil potreben, saj so se nemški vojaki umaknili in partizani torej niso bili v obroču, česar pa komandant Prve proletarske brigade Koča Popović ni vedel. Tito je Popovića v zasebnem pogovoru zelo kritiziral, češ da je zelo pomembno paziti na ljudi, a je igmanski marš postal svojevrstna propagandna zmaga. O njem je Koča Popović zapisal: »Proletarci so pokazali nezlomljivo voljo, vzdržljivost, vero vase in svoje moči. Igmanski marš je postal navdih za poznejše pomembne podvige v NOB, ker je bil podvig, ki je presegal stvarnost.«