Pojdite ven, telefon naj ostane doma

Pred nekaj tedni so javnost osupnili rezultati testiranj, ki so pokazali, koliko sta se med zaprtjem šol in prekinitvijo šport­­nih dejavnosti med prvim valom epidemije poslabšali aerobna moč in gibalna sposobnost slovenskih šolarjev. Zdaj, ko smo v novem karantenskem obdobju, je glavno vprašanje, kaj storiti, da se to ne bi ponovilo.

O tem smo se pri Nedelu pogovorili s prof. dr. Gregorjem Jurakom s Fakultete za šport Univerze v Ljub­ljani, tema pa je tako pereča in obsežna, da jo bomo obdelali v dveh delih. To pot se bomo lotili ad hoc rešitev, torej, kaj lahko starši in učitelji športne vzgoje storijo, da »koronska« generacija ne bi zabredla še globlje v povsem pasiven življenjski slog, pri katerem so športne rekvizite zamenjali pametni telefoni in drugi zasloni. Prihodnji teden se bomo posvetili še sistemskim rešitvam, s katerimi bi lahko v teh kriznih časih okrepili vlogo športa v vzgojnem procesu in tako prispevali k boljšemu zdravju, pridobivanju znanja in večji delovni učinkovitosti.



»Spomladi se je splošna gibalna učinkovitost otrok zmanjšala v povprečju za 13 odstotkov. Ta učinek je bil bolj viden pri tistih, ki so bili prej bolj gibalno dejavni, ki so se gibali tudi zunaj šole. Za 20 odstotkov se je povečal tudi delež otrok s čezmerno težo,« je glavna poudarka rezultatov testiranj izpostavil Jurak.

»Vse prelagamo na starše, ki imajo svoje obremenitve tudi pri delu od doma. Medtem gredo otroci ob vsakem razpoložljivem trenutku na pametne telefone ali drugo zaslonsko tehniko. Starši jih ne morejo vseskozi loviti, zato jim svetujemo, naj otrokom odtegnejo pametne telefone in jih pošljejo ven v naravo, sploh zdaj, ko imamo še lepo jesen,« Jurak, tudi vodja raziskovalne skupine SLOfit, otrok v teh časih ne bi zapiral med štiri stene.



Ob tem pa ni nepomembno, kaj počnejo na zraku. »Spomladanski prvi val epidemije je razkril še eno težavo. Starši so z otroki hodili na sprehode, vendar se je izkazalo, da je bila to za otroke prenizka intenzivnost gibanja in šlo je za preveč monotono gibanje. Otroci po­trebujejo gibanja, ob katerih se globoko zadihajo in preznojijo. Gibanje mora biti kompleksno, saj je to zelo pomembno za njihov gibalni razvoj. Otroci se morajo pošteno razgibati, izziv jim je povedati, da se pri tem ne smejo družiti, težko je najstniku razložiti, da ne sme imeti stikov z drugimi. Starši so v zelo zahtevnem položaju, mlajšim otrokom lažje parirajo s svojim znanjem in sposobnostmi, pri najstnikih je precej težje,« se težav, pred katerimi so se znašli številni Slovenci, zaveda Jurak, ki pravi, da bi morala tudi »dopolnilna« vadba potekati zunaj.
 

Vreme je takšno, kot je

»Vadba med štirimi stenami mora biti drugotni načrt, prvotni pa to, da gremo ven, v gozd in tam izkoristimo naravne površine. Če hodimo navkreber z ustreznim tempom, se bomo primerno zadihali. Uporabimo lahko tudi druge elemente v naravi, se obesimo za vejo in vzdržujemo položaj. Tudi kolesarjenje v malo ostrejšem tempu ali navkreber je zelo dobro z vidika vzdrževanja aerobne moči. Priporočljiva so tudi bolj kompleks­na gibanja, z najstnikom gremo lahko na igrišče in z njim igramo košarko,« raznovrstno gibanje na prostem odločno zagovarja Jurak, prepričan, da morebitno poslabšanje vremena v prihodnjih tednih ne sme biti izgovor.



»Vreme je takšno, kot je, moramo se mu prilagoditi. Če je hladneje, se ustrezno oblečemo. Če prši, to ni razlog, da zunaj ne moremo opraviti gibalne vadbe. Čim več je treba ven, na zrak, na sonce, da pridobimo tudi vitamin D, ki je ključen za odpornost. Skandinavski narodi so vseskozi zunaj, ne glede na to, kako mrzlo je. Imajo vrtce, ki nimajo stavbe, ves čas so zunaj. Nismo še prišli do te stopnje, imamo veliko zaščitniških praks do otrok. Vseskozi pa bomo spodbujali vadbo na prostem. V hišah in stanovanjih je veliko motilcev, ki odvračajo otrokovo pozornost od gibanja. Najbolje je iti ven brez telefona,« je ponovil Jurak.



S sodelavci je učiteljem priporočil, naj ostanejo dejavni pri delu z učenci, ki so zdaj ostali doma: »Svetovali smo jim, da naredijo čim več vodene vadbe prek spletnih orodij, ne moremo pričakovati, da bomo otrokom poslali navodila in bodo vadbo izpeljali sami. Veliko so sicer naredili tisti, ki so znali v preteklosti otrokom osmisliti vadbo. Dvignili so njihovo gibalno pismenost. Nekateri učitelji so znali vadbo zasnovati problemsko, tako da so otroci sami razmišljali o tem, koliko morajo biti aktivni. Otroci morajo vedeti, zakaj nekaj delajo. Košarke v šoli ne igramo zaradi košarke same, temveč ker med drugim spodbuja k medsebojnemu sodelovanju, naučimo se tekmovati in tudi izgubljati …«