Odnosi na dolarski pogon

Kmalu bodo minili trije tedni, odkar je novinar Džamal Hašodži 2. oktobra stopil skozi vrata konzulata Savdske Arabije v Istanbulu. Potem se je za njim izgubila vsaka sled, v noči na soboto pa so savdijske oblasti priznale njegovo smrt.

Ta teden je v Savdsko Arabijo prispel ameriški državni sekretar, se pravi zunanji minister, Mike Pompeo. Glede izginotja Hašodžija se je pogovarjal celo s savdskim kraljem Salmanom al Saudom.

Preizkušnja odnosov

Srečanje v kraljevi palači zaradi nafte izjemno bogate in strateško pomembne države je bilo samo igralski vložek, s katerim so Saudi dokazovali, da primer izginulega novinarja jemljejo zelo resno; 82-let­ni kralj je namreč dementen. Vse državne niti drži v rokah njegov skoraj pol stoletja mlajši sin Mohamed bin Salman. Ta je tudi prestolonaslednik in bo, če ne bo kakšne na dvoru Saudov povsem mogoče spletke, po očetovi smrti postal prvi savdski kralj, ki ne bo sin ustanovitelja države Abdulaziza al Sauda, na Zahodu znanega kot Ibn Saud.



Pompeo se je o tem, kako čim bolj zmanjšati učinek morebitne potrditve Hašodžijevega umora, dejansko pogovarjal z mlajšimi princi, ne s starim kraljem. Predvsem s 33-letnim prestolonaslednikom Mohamedom. Z njim se je sestal takoj po predstavi s kraljem. Seveda Saudi v en glas zatrjujejo, da s Hašodžijevim izginotjem nimajo nič. Mohamed bin Salman po srečanju z zunanjim ministrom najmočnejše države ni izgubljal besed. Od vladarjev avtokratskih držav – urad­nih ali dejanskih – se sicer niti ne pričakuje, da bodo gostobesedni, še posebno če se znajdejo v neprijet­nem položaju. »Smo trdni in stari zavezniki. Z izzivi se spopadamo skupaj – včeraj, danes, jutri,« je bil suhoparen prestolonaslednik.

Ameriški in savdski odnosi so na resni preizkušnji. Prejšnji konec tedna je predsednik Donald Trump, za katerega je znano, da ima jezik in prste na telefonu veliko urnejše od pameti, že grozil z ostrimi kaznimi za Saude. Režimski mediji – drugih v absolutistični monarhiji Savdski Arabiji pač ni – pa so med orientalskim tarnanjem značilno prikrito grozili, da bi ameriške sankcije za državo povzročile ekonomsko katastrofo, ki bi stresla svet.

Naftno vprašanje

Osnovno gonilo odnosov med ZDA in Savdsko Arabijo, kar pomeni dinastijo Al Saud, saj njenih približno 3000 najpomembnejših princev državo vodi kot družinski fevd, je seveda nafta. Američani so deset­letja večino črnega zlata uvažali z nestabilnega Bližnjega vzhoda. Vendar so se v zadnjem nekaj več kot desetletju razmerja korenito spremenila.



Osnovni vzrok za to je, da so Američani razvili nove tehnologije za črpanje nafte (in zemeljskega plina) iz kamnin, kjer do nedavnega ni bila dostopna. Izkoriščanje orjaških novih nahajališč, predvsem v Teksasu, Novi Mehiki, Severni Dakoti in Montani, je tako intenzivno, da so letos poleti ZDA postale vodilna država po pridobivanju nafte. Prehitele so Rusijo in Savdsko Arabijo, še vedno največji izvoznici, in dosegajo celo rekorde v mesečni produkciji; preprosto povedano, ZDA v zadnjih mesecih načrpajo več nafte, kot jo je katerakoli država kadarkoli v zgodovini.

Prav lahko bi se zgodilo, da bi Združene države kmalu postale samopreskrbne z nafto, in to do konca naftne dobe nekoč čez deset­letja. Ker poleg tega večino nafte, ki je še uvažajo, že tako dobijo iz bližnje in stabilne Kanade, jim je vedno manj pomembno, kako gre z nafto bogatim, vendar nestabilnim ali nepredvidljivim državam; med zadnje spada predvsem Rusija, ki po drugi strani večino svojih energentov proda evropskim državam in Kitajski, njen izvoz v ZDA pa je zanemarljiv.

Največji kupci savdske nafte so Kitajska, Japonska, Indija in šele na četrtem mestu ZDA. Saudi se že leta, vsaj od začetka arabskih pomladi leta 2010, zato bojijo, da se Američani umikajo z Bližnjega vzhoda, kar najbolj jasno kaže njihovo stanje ob strani med držav­ljansko vojno v Siriji. Da se to ne bi zgodilo, si poskušajo ameriško zavezništvo preprosto kupiti.



To je bilo najbolj očitno med obiskom ameriškega predsednika Trumpa v Savdski Arabiji maja lani, kar je bil celo njegov prvi obisk v tujini. Da je bil obisk izjem­no pomemben tudi za savdsko stran, je dokazovalo, da je ameriškega predsednika že na letališču pričakal celo betežni kralj Salman in potem sta za povrhu odplesala tradicionalni arabski ples s sabljami, med katerim sta morala kralja, da je lahko stal na nogah, podpirati dva pribočnika.

Osnovni namen obiska je bila trgovina. Saudi so namreč naročili za več kot 100 milijard dolarjev ameriške vojaške opreme, kar je menda največji nakup orožja v zgodovini; analitiki so sicer opazili, da še ni šlo za nakupe, ampak bolj za povpraševanje in pisma o nameri. A namen je bil jasen – Trump je hotel dokazati, kako dober trgovec in zaščitnik interesov ameriške industrije je, Saudi pa, da imajo polno podporo ZDA in da se te ne umikajo z območja Perzijskega zaliva. Skupni interes obeh držav je bil še, da sta Iranu, v katerem vlada šiitska duhovščina in s katerim sunitska, vahabitska Savdska Arabija bije tako imenovano bližnjevzhodno hladno vojno za prevlado na tem nestabilnem koncu sveta, pokažeta, da je njuno zavezništvo trdno.

Zaradi teh razlogov je jasno, da Američani, še posebno pa Saudi, nočejo, da bi zavezništvo padlo v vodo. Umor novinarja gor ali dol. Kakor kaže te dni, se Saudi priprav­ljajo, da bo njihova država priznala umor Hašodžija v Istanbulu, vendar tako, da bi ga prikazali kot napako agentov in kot da vladajoča dinastija ni imela nič s tem. Seveda se bo pri tem odkotalilo še nekaj glav grešnih kozlov. Glave se v državi Saudov kotalijo dobesedno, saj je javno obglavljanje s sabljo v jutranjih urah njihov priljubljeni način izvajanja smrtne kazni in jih vsako leto izvedejo vsaj 150.

Ni prvič

Sodobna Savdska Arabija – sodobna samo v časovnem smislu, saj je njena ureditev srednjeveška – je nastala leta 1932. Po razpadu otomanskega imperija je nekdanji puščavski ropar trgovskih karavan in romarjev v sveto mesto muslimanov Meko Ibn Saud po dolgem bojevanju s tekmeci končno zaokrožil svojo oblast nad večino Arabskega polotoka. Čeprav so zahodne države z ZDA na čelu priznale novo kraljestvo, je tamkajšnje dogajanje dejansko malokoga zanimalo, saj Ibn Saudov fevd razen peska in žgoče vročine ni imel ponuditi kaj dosti.

Stvari so se spremenile leta 1938, ko so ameriški geologi pod puščavskim peskom našli nafto. Ibn Saud je do smrti leta 1953 ostal trdno na strani ZDA. Njegovi nasledniki – vse do danes so vsi kralji države njegovi sinovi, saj je imel s svojimi brezštevilnimi ženami kakšnih sto otrok, od tega 45 sinov – niso bili tako jasno usmerjeni. V hladni vojni so nihali med sovjetsko in ameriško smerjo, vendar je na koncu prevladala ameriška.

Zavezništvo se je zelo omajalo leta 1973, ko so se Saudi pridružili arabski blokadi izvoza nafte zaradi ameriške podpore Izraelu med jomkipursko vojno, v kateri je Izrael še enkrat in dokončno premagal združene Arabce. Vendar so obojestransko koristne odnose hitro pokrpali, še posebno ko je v Iranu oblast od prozahodnega šaha Reza Pahlavija z revolucijo prevzela šiitska duhovščina. Saudi so se zbali, da bi se lahko odpor proti avtokraciji prelil tudi k njim, zato so se močneje naslonili na Američane. Vendar je bil strah pred Iranom dolgo odveč, saj se je ta zapletel v izčrpavajočo osemletno vojno z Irakom.



Zavezništvo med ZDA in Saudi se je poglobilo na začetku 90. let 20. stoletja, ko so Američani po iraški invaziji na Kuvajt vrgli iz igre še enega savdskega rivala v regiji, Sadama Huseina. Vendar se je spet ohladilo po 11. septembru 2001. Takrat se je pokazalo, da žarišče islamskega terorizma ni v Afganistan, ampak Savdska Arabija, od koder je prišla večina samomorilskih napadalcev na Pentagon in Svetovni trgovinski center. Savdijec je bil tudi vodja Al Kaide Osama bin Laden.



Od 11. septembra je minilo že več kot 17 let in odnosi so spet precej boljši, zato Saudi nikakor nočejo poslabšanja. Brez občutnih ameriških sil v regiji – največje oporišče ameriške vojske na območju Perzijskega zaliva je Al Udeid v Katarju – njihova oblast zaradi naraščajočih pritiskov v sami državi in od zunaj, iz Irana, brez podpore Washingtona nima dolgoročne, verjetno pa niti srednjeročne prihodnosti.