Od tovarne smodnika do vzorca za druga taborišča

Za bodečo žico in električno ograjo so na soncu sedeli okostnjaki in si trebili uši. Nimajo let, nimajo obrazov. Vsi so videti enako – česa takšnega, če boste imeli srečo, ne boste nikoli uzrli. Šli smo mimo natrpanih, prašnih zaporniških barak proti bolnišnici. Pred vhodom je sedelo še več okostnjakov, od njih je vel vonj po bolezni in smrti. Nepremično so zrli v nas. Na brezobličnih obrazih sta bili zgolj kost in koža.« Novinarka Marta Gellhorn je bila med prvimi, ki so spomladi leta 1945 vstopili v osvobojeno koncentracijsko taborišče Dachau.

Dachau je bil prvo taborišče, ki so ga zgradili nacisti, in je postal model za vsa druga. 21. marca 1933 ga je dal iz nekdanje tovarne smodnika preurediti Heinrich Himmler, takratni šef münchenske policije, da bi v zapore vozili politične nasprotnike, komuniste, sindikalne zaupnike, liberalce, socialdemokrate.

V nekaj letih so v barakah pristali tudi Judi, katoličani in protestanti, Romi, homoseksualci in drugi. Do osvoboditve – 29. aprila 1945 je vanj vkorakala 42. ameriška pehotna divizija – je v njem umrlo več kot 60.000 ljudi, med njimi (po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino) tudi 1514 prebivalcev takratnega ozemlja Slovenije.



»Koncentracijsko taborišče Dachau je bil vzorec za vsa druga, ki so sledila. V njem so šolali esesovce in jih nato premeščali drugam. Prav na primeru Dachaua so se učili, kako ves sistem pravzaprav deluje. Samo taborišče je bilo zgrajeno po nekih zelo natančnih normah, ki so jih pri naslednjih taboriščih še deloma upoštevali. Pozneje pri zunanjih pa pogosto niso več zagotavljali niti osnovnih življenjskih razmer,« pripoveduje kustosinja Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

V Dachauu so prvi uvedli sistem peči za sežig trupel, na jetnikih izvajali nehumane medicinske poskuse, jih mučili in pobijali zgolj zaradi njihove narodnosti.

Matično taborišče in 188 zunanjih izpostav

Dachau, kljub zloveščemu imenu, ki ga nosi in ki je postalo sinonim za najhujše grozote druge svetovne vojne, vsaj uradno nikoli ni obveljal za uničevalno taborišče. »Obstaja razlika med koncentracijskimi, uničevalnimi in delovnimi taborišči. Ker je bila leta 1943 velika večina Nemcev že vključenih v vojno, so taboriščnike vedno pogosteje izkoriščali za delovno silo. Želeli so jih zgarati z delom,« pojasnjuje zgodovinarka. Od tod zlovešči napis, ki še danes visi nad taboriščem Auschwitz Arbeit macht frei, Delo osvobaja.

»Šef nemške policije Heinrich Himmler je leta 1940 razvrstil taborišča v različne stopnje. Prva so bila tista za manj obremenjene zapornike in v to skupino je spadal tudi Dachau. Nato so sledila taborišča z močno obremenjenimi zaporniki, kot recimo Buchenwald in takrat tudi še Auschwitz, ki je pozneje prešel v višjo stopnjo, pa Natzweiler. Tretjo stopnjo sta imela že leta 1941 Mauthausen in zunanje taborišče Gusen.«

A razsežnost uničenja, ki so si ga zadali nacisti, je zahtevala veliko več prostora, kot so ga premogla posamezna matična taborišča, zato je nemški esesovski stroj ustanavljal številne podružnice. Dachau je imel na primer 188 zunanjih izpostav, Neuengamme 86, Buchenwald 136 in Mauthausen okrog 50. Monika Kokalj Kočevar pojasnjuje, da so zaporniki v Dachauu delali večinoma v orožarski industriji, na poljih, železnici ali v gozdu. Taborišče je bilo razdeljeno na osrednji del in krematorij, taboriščno območje pa je obsegalo dvaintrideset barak.

Za Slovence poseben prav Dachau

29. aprila pred 75 leti so Dachau osvobodili ameriški vojaki. Živih je bilo le še 67.000 internirancev, saj mnogi rešitve zaradi stradanja, mučenja in bolezni niso dočakali. O natančnem številu umrlih med letoma 1933 in 1945, ko je taborišče delovalo, si niso enotni niti zgodovinarji.

V dokumentih iz taborišča je zabeleženih 32.000 žrtev, ki pa ne vključujejo številnih usmrtitev. Prav tako ni povsem jasno, koliko prebivalcev takratnega slovenskega ozemlja je bilo prepeljanih tja oziroma se jih ni vrnilo domov.

»Točnega števila žal ne vemo, ker dokumentacija ni popolna, kar je za Nemce precej neznačilno. Veliko jih je umrlo že v vagonih na poti v Dachau. Precej ljudi so ob prihodu vpisali kot Avstrijce, Italijane, Jugoslovane in Madžare. Ob osvoboditvi naj bi bilo po statistiki, ki so jo opravili Američani, 2907 preživelih Slovencev,« pripoveduje Vesna Dobre, predsednica skupnosti internirancev Dachau Slovenija.



Prav zaradi velikega števila zapornikov, ki so jih z ozemlja Slovenije prepeljali v Dachau, ima to taborišče v naši zgodovini posebno simbolno mesto. Po besedah Monike Kokalj Kočevar naj bi bilo tam zaprtih več kot 4000 Slovencev, prvi transporti so krenili že zgodaj, leta 1941. Takrat so bili v taborišču tudi že koroški Slovenci in Slovenci, ki so jih zajeli kot španske borce.

»Po številu zapornikov se z Dachauom lahko primerja le še Mauthausen, kjer je bilo prav tako zaprtih nekaj čez 4000 Slovencev. V Buchenwald so jih prepeljali okrog 1000, v Auschwitz in Ravensbrück prek 2000,« pripoveduje kustosinja in dodaja, da so veliko število iz Dachaua nato pošiljali v druga taborišča. Nekateri posamezniki so šli čez šest ali več taborišč.



Dušan Stefančič, eden od preživelih, je lani za Delo povedal: »Pripadal sem generaciji ujetnikov, ki je prišla na vrsto že proti koncu vojne, zaprli so me leta 1944. Za zgodovino je najbrž kar pomembno, da sem bil zaprt v šestih taboriščih, tako da lahko primerjam. Vsa so bila pravzaprav organizirana po istem kopitu, je pa imelo vsako svoje posebnosti, Dachau, na primer, je stal v močvirju. Poleg tega so imeli komandanti lagerjev svoje lastne ideje, kako bi taboriščnikom še bolj zagrenili vsakdanjik. Sam sem bil v Dachauu zelo kratek čas, vsa naslednja taborišča so bila zato bolj 'hudičeva'.«

Tudi tržaški pisatelj Boris Pahor pravi, da se Dachau tako poudarja zgolj zato, ker je bil prvo taborišče. »Druga nemška taborišča so dosti bolj pomembna. Dora je bila na primer precej hujša. Taborišče, ki je nosilo žensko ime, da ljudje ne bi vedeli, da govorimo o taborišču. Tudi Mauthausen je bil hudo taborišče. Najhujša pa so bila seveda tista, v katerih so uničevali Jude, in ljudje ta tudi najbolj obiskujejo. Druga so pozabljena.«

Spomin, ki ga moramo ohraniti

A Dachau je daleč od tega, da bi bil pozabljen. Spominski muzej obišče več kot milijon ljudi na leto, večina prihaja iz tujih držav, le manjši del iz Nemčije. Bavarsko mestece, ki leži 20 kilometrov severno od Münchna, je oblegana turistična točka, a kljub več kot 1200-letni zgodovini za zmeraj zaznamovano z 12-letno nacistično diktaturo. Čeprav so tudi tu domačini po vzoru drugih taborišč tako na ozemlju Nemčije kot Poljske trdili, da o tem, kaj se je dogajalo za bodečo žico, niso vedeli nič, je znano, da so številni prebivalci sodelovali z nacisti.

Letos bi morala v taborišču potekati komemoracija ob 75. obletnici osvoboditve, vendar so načrti organizatorjev zaradi izbruha koronavirusa padli v vodo. »Lahko bi rekli, da je bilo o dogajanju v taboriščih že vse zapisano in povedano, pa ni tako. V Dachauu sta bila zaprta moj tast in njegov oče. Neki taboriščnik, ki je danes še vedno živ in biva v domu za starejše v našem mestu, je bil zaprt z njima. Vsakič, ko ga obiščem, mi pove, da je živ zgolj zaradi mojega tasta. Taboriščniki so od doma namreč dobivali pakete in očitno je bilo med njimi takšno tovarištvo, da so si delili vse, kar so dobili,« pripoveduje Vesna Dobre.



Omeni tudi zgodbo taboriščnika Toneta Gortnarja. »Preživel je resnično kalvarijo. Medicinske poskuse. Pa je bil vedno tako topel in prijazen človek, da se ne da verjeti.« Tudi sicer iz preživelih veje optimizem, brez sledi kakršnega koli sovraštva. Zaradi njih je pomembno, da se spomin na strahote Dachaua in drugih taborišč ohrani, čeprav, kot pravi Vesna Dobre, je tisti znameniti »nikoli več« v teh časih samo še puhlica brez prave vrednosti.

»To simbolno ohranjanje spomina in opomina na holokavst in koncentracijska taborišča se mi zdi kljub vsemu zelo pomembno. Ko se sprehodiš skozi Dachau, te še danes spreleti srh. Nedopustno je zato vsakršno omalovaževanje preživelih in potvarjanje spomina.«

Kanček človečnosti sredi krute vojne

Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar pripoveduje, da je Dachau v kolektivnem spominu Slovencev vseskozi izstopal tako zaradi dobre organizacije taboriščnikov – poleg političnih aktivnosti so bile v taborišču dejavne tudi druge, bolj umetniške sekcije, od kulturnega društva, literarne, pevske in dramaturške sekcije, do izdajanja časopisa – kot zaradi gradiva, ki jim ga je po vojni uspelo prenesti nazaj v domovino.

»Inženir Jože Mesar je prinesel ogromno gradiva, ki ga hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Tu so knjige transportov, vrsta dokumentov, časopisi, ki so jih izdajali v Dachauu. Taboriščni odbor je iz tako imenovanega skladišča, v katerem so nacisti v posebnih vrečah shranjevali oblačila in dragocenosti zapornikov, prinesel iz Dachaua precej stvari. V Ljubljani so po časopisih in radiu nato pozvali lastnike, naj pridejo po svojo lastnino. Po dobršen del teh predmetov ni nihče prišel, zato so jih predali Rdečemu križu, ta pa leta 1952 našemu muzeju. In to je osnova zbirke predmetov iz koncentracijskih taborišč.«



Zbirka je dokaz, da so se grozote druge svetovne vojne res zgodile. Da so v Dachauu na zapornikih izvajali številne medicinske poskuse, vključno z eksperimenti z malarijo, tuberkulozo, uporabo novih zdravil, hipotermijo – Staneta Šinkovca so na primer večkrat okužili z malarijo, a je preživel. Na stotine zapornikov je umrlo ali pa so jim ostale trajne poškodbe.

»V Dachauu sem bila, ko so se nemške čete vdale zaveznikom. Eden od okostnjakov je v zdravnikovi kamri nekaj zašepetal v poljščini. Zdravnika sem vprašala, o čem govorita. 'Vojna je končana. Nemčija je poražena.' Sedeli smo v sobi, v tej ječi, in molčali. Dachau je bil v tem trenutku zame najbolj primerno mesto v Evropi za novico o zmagi. S to vojno so hoteli izbrisati Dachau in vse kraje, podobne njemu. Izbrisati vse, kar je predstavljal Dachau. Izbrisati za zmeraj,« svoj zapis konča novinarka Marta Gellhorn.

Potvarjanje zgodovine je zato, kakor zatrjujejo sogovorniki, hudo nevarno, predvsem pa nepošteno do vseh, ki so ostali v koncentracijskem taborišču Dachau, oziroma do tistih, ki so preživeli grozljivo preizkušnjo.