Odhajajo zadnji, ki še lahko rečejo: Bil sem tam

Čas je neusmiljen in znašli smo se na točki, ko je živih le še nekaj preživelih iz koncentracijskih taborišč druge svetovne vojne. Danes mineva natanko 75 let od osvoboditve enega najhujših izmed njih, simbola najstrašnejšega zla, ki ga je človek sposoben storiti sočloveku.

V Auschwitzu je med letoma 1940 in 1944 umrlo 1,3 milijona ljudi, večina je bila Judov. Zgodovinarji še danes odkrivajo posamezne drobce dogajanja v njem in mrzlično zbirajo zadnje zgodbe neposrednih prič tamkajšnjih grozot. Za zgodovino, za zanamce, zato, da se kaj takšnega ne bi več ponovilo.



Šariko Hahn so z mlajšim bratom in starši 26. aprila 1944 na silo pregnali iz družinske hiše v Murski Soboti. Takrat 16-letno dekle so ločili od očeta, trojico so strpali na živinski vagon in odpeljali v Birkenau.

»Tam jih je pričakal dr. Josef Mengele z vojaki. Mahal je z roko in ukazoval: ti levo, ti desno. Brat, torej moj stric, je bil star le 12 let, zato so ga z materjo nemudoma napotili v plinsko celico. Šarika je tekla za njima, a jo je Mengele ustavil in poslal na drugo stran. V resnici ji je s tem rešil življenje,« danes pripoveduje Šarikina hči Irena Šavel.



Mama je šele kasneje v taborišču uvidela, kaj se je zgodilo z njima, noč in dan se je kadilo iz dimnikov in smrdelo po smrti. Preživela je taborišče, edina iz družine Hahn, in kasneje o tem le redko govorila. Na vprašanje, zakaj, njena hči ne pozna odgovora. Morda je želela otrokom in vnukom s tem prihraniti bolečino? Morda.

A danes je še celo bolj kot takoj po drugi svetovni vojni pomembno, da se zgodbe preživelih slišijo, delijo.



»Veliko je primerov, ko so o izkušnji s koncentracijskimi taborišči spregovorili šele v starejših letih. Poskušali so si ustvariti novo življenje, a je bil to kljub vsemu fantóm, ki jih je preganjal. Te zgodbe so dokaz, da stvari, ki so se zgodile, niso daleč od tega, da se ponovijo. Preživeli v intervjujih jasno spregovorijo o beguncih, taboriščih, zbirnih centrih tako v Evropi kot v ZDA. Vedno poudarjajo dikcijo strpnosti in dikcijo zla. To je bilo v njihovem življenju še kako prisotno in je v kasnejših desetletjih z modernizacijo življenja in današnjim razumevanjem globalnega trga povsem izginilo,« na pomen pričevanj preživelih taboriščnikov opozarja Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Simboli preživetja in volje do življenja

Uradno je bilo v Auschwitz prepeljanih 2324 Slovenk in Slovencev. Umrlo jih je 1331. Med približno deseterico, ki še živi, je Marija Frlan, ena od 200 pričevalk holokavsta, ki se danes udeležuje velike slovesnosti v Auschwitzu, na kateri bodo počastili spomin na Jude, politične zapornike, Rome in druge žrtve grozot. Poleg Erike Fürst je bila ena od glasnih zagovornic tega, da mora njihova izkušnja najti pot do javnosti.

»Preživeli so postali moralni simboli ne le preživetja samega, pač pa tudi volje do življenja. So glas časti, strpnosti in dostojnosti. Misel, da bomo to generacijo ljudi počasi izgubili, je neizmerno boleča. Z njimi bomo namreč izgubili tudi vse, ki so edini še lahko rekli: 'Bil sem tam,' je za Guardian poudaril Michael Berenbaum, ki na ameriški judovski univerzi v Kaliforniji proučuje holokavst. Dodal je še, da nobena generacija ne prej ne pozneje ni zapustila za sabo takšne zgodovinske vrednosti, skupaj s spomini, umetniškimi deli, videopričevanji.



Oleg Mandić, ki je kot 12-letni deček preživel Auschwitz, pozornost usmerja predvsem na otroke in mladino, ki jim je treba približati grozote holokavsta. »Odrasli imajo svoje prepričanje o dobrem in zlu, in je zato nanje težko vplivati. Danes, ko nam je uspelo izničiti vse družbene, moralne in etične vrednote, je zelo pomembno, da se prek mladih borimo proti temni prihodnosti, ki se nam napoveduje. Ko ne bo več nas, preživelih, bo precej težje dokazovati zgodovinsko resnico o dogajanju v taboriščih,« še dodaja Hrvat, ki so ga v Auschwitz kot političnega zapornika odpeljali z mamo in babico.

Pri svojih 87 letih želi čim več govoriti o tej strašni plati zgodovine, ker se lahko po njegovih besedah samo tako oddolži tistim, ki niso imeli takšne sreče in so v taborišču umrli.

Spomin za 12 mesecev na leto

Vprašanje pričevalcev je bilo vedno aktualno, v nekaterih tokovih zgodovine, še posebno takoj po vojni, pa tudi potlačeno. Italijanski pisatelj Primo Levi, eden najbolj znanih preživelih, je želel od vsega začetka pisati o svoji izkušnji, vendar njegovih del nobena založba ni hotela izdati. Nekaj let po vojni so končno izšla, a kot literarno delo.

»Nepojmljivo je, da so bile zgodbe preživelih klasificirane kot literarno delo. Koraki v odnosu do pričevalcev so bili v desetletjih po vojni kljub vsemu veliki, danes pa se je začel ta spomin spet klasificirati in privatizirati, kar je tudi nesprejemljivo. Še bolj sprevrženo pa je, da je postal to del političnih iger,« je jasna Kaja Širok. In ne le v globalnem smislu, pač pa tudi pri nas. »To ni spomin, ki nam pripada enkrat na leto januarja, ko je obletnica osvoboditve, pač pa mora trajati 12 mesecev.«

Preživeli so bili, po besedah zgodovinarke, pri nas najglasnejši pred 15 do 20 leti, ko so nastajale revizije zgodovinopisja. Vlogi žrtve in krvnika sta se takrat obrnili in v tistem trenutku se je skupnost preživelih oglasila ter s kredom »Ne pozabite na nas« dala vedeti, da nosijo v sebi tragiko koncentracijskih taborišč in da bi lahko te zgodbe delili.



»Še danes, ko se odpira vprašanje skupne razstave držav naslednic nekdanje Jugoslavije v Auschwitzu, se obnašamo, kot da se to nas ne tiče in da ni dediščina kolektivnega spomina. Moramo ozavestiti, da so bili tam zaprti tudi Slovenke in Slovenci. Ko se jim kot narod ne poklonimo in ne počastimo spomina nanje, se s tem odmikamo od dolžnosti do umrlih,« pravi Kaja Širok, ki se s kolegicama zgodovinarkama iz Srbije in Hrvaške trudi, da bi v taborišču obnovili in znova odprli pred desetletjem zaprt jugoslovanski paviljon, namenjen predstavitvi zgodb žrtev in preživelih z območja nekdanje Jugoslavije.

Pritrjuje ji Boris Hajdinjak, direktor Sinagoge Maribor, ki namesto odgovora postavi vprašanje: Zakaj imamo danes boljšo Evropo, kot smo jo imeli leta 1939, čeprav tudi ta še zdaleč ni idealna? Trpljenje ljudi v koncentracijskih taboriščih je po njegovem mnenju eden najmočnejših motivov, zakaj pokojnih in preživelih ne bi smeli razočarati. Ko so nacisti zgradili krematorije, so jih z namenom, da izničijo neko raso. Če ljudi upepelite, ni pokopa, ni groba, ni spomina na vse, kar se je zgodilo.

»Živimo v 21. stoletju, ko se ljudje sprašujejo o smislu življenja. Preživeli v koncentracijskih taboriščih so imeli takšno silno voljo, da so zame ta taborišča neskončen spomenik ravno volji do življenja, in ne le spomenik smrti.«

Kaj vse lahko prenese človek

Težko je doumeti, kaj lahko človek prenese. Kaja Širok pripoveduje zgodbo pričevalke iz Goriške, ki so jo zaradi povezave s partizani nosečo zaprli v Auschwitz. Otroka je rodila na maršu smrti, kamor so jih gnali Nemci tik pred osvoboditvijo. Otrok je umrl. Ko je prišla domov, je ugotovila, da sta mrtva tudi njen oče in mož. Kako se pri osemnajstih znova postaviti na noge, čustveno in materialno? Konec vojne še zdaleč ni pomenil tudi konca trpljenja.

Že omenjena Šarika Hahn je v vojni izgubila družino, ko se je vrnila, je našla zgolj povsem izropano družinsko hišo. Še iz te se je bila kasneje prisiljena izseliti. Njena hči med pogovorom večkrat poudari, da mama o svoji preizkušnji ni nikoli govorila, le sem in tja je omenila lager.

Se pa Irena Šavel natančno spomni dogodkov leta 1961, ko je potekal proces proti enemu najbolj zloglasnih nacističnih vojnih zločincev Adolfu Eichmannu. Takrat se je namreč prebudilo globalno zanimanje za vojne grozote in zgodbe preživelih so dobile prostor tudi v laični javnosti. »Z mamo sva gledali proces proti Eichmannu. Nepremično je zrla v televizijo, živo se še spomnim neprebojne komore na sodišču, v kateri je sedel.«



Da je bila tudi druga generacija po svoje obremenjena s holokavstom, ne moremo zanikati. Mnogi prav zaradi molka, v katerega so se zavili starši, ki so preživeli taborišča. Vsak se je s to preizkušnjo spopadal, kakor je najbolje vedel in znal. Pri Olegu Mandiću molk ni bil rešitev. K pisanju o Auschwitzu ga je spodbudil urednik časopisa, za katerega je delal, in sicer z očitkom, da s svojim molkom naravnost sramoti vse tiste, ki so umrli v plinskih celicah, pod streli nemških vojakov ali zaradi bolezni oziroma podhranjenosti.

»Ko sem se leta 1969, prvič po osvoboditvi, vrnil v Auschwitz, je žena želela z menoj. Imam vnučko, pred katero se njeni starši nikoli niso pogovarjali o taborišču. Pri 12 letih je rekla: 'Vem, kaj se je z dedkom dogajalo in kje je bil, čeprav ste to skrivali pred menoj. Zdaj sem stara točno toliko, kot je bil on, ko je bil v Auschwitzu. Želim si tja. Želim si videti zlo in grozo.' Deset dni kasneje sem jo peljal v Auschwitz. Menim, da je pogovor o vojni travmi in izkušnjah tistega, ki je to preživel, prava pot, da mlada generacija dobi čim več koristnih napotkov za življenje.«

Svet ni imun proti skrajnemu nasilju

Antisemitizem namreč ni nekaj, kar so izumili Nemci. Očitamo ga lahko že Francozom med prvo svetovno vojno in še dolgo po koncu druge velike morije je bil prisoten. Tudi v Prekmurju. Irena Šavel pripoveduje, kako so ji sošolci v razredu dali jasno vedeti, da kot potomka Judov ni ena izmed njih. Prav tako so ji kot študentki arheologije v Kranju sošolci dali vedeti, kam spada. Pred vrata učilnice in ne vanjo.

»Korak do tega, da je tvoj sosed le sosed, že v naslednjem trenutku pa nekdo, ki je pokončal tvojo družino, je zelo majhen. Tega nismo videli le v zgodbah, ko so ljudje pobili cele soseske svojih 'drugačnih', judovskih sosedov, pač pa tudi v 90. letih na Balkanu. To je nekaj, kar nam vseskozi preti, zato je nujno, da se mladi s temi zgodbami srečajo in da znajo razumeti boj proti sovraštvu in nestrpnosti,« pravi Kaja Širok.

Miselno je nemogoče doumeti, kaj žene človeka, da v nekem trenutku znanca pretepa, muči, ubije. Ni pa svet proti temu imun, daleč od tega. Koncentracijska taborišča na območju Bosne in Hercegovine v letih od 1992 do 1995 bi morala biti za nas jasen dokaz za to. Ravno preživeli iz taborišč so tisti, ki nenehno pozivajo k miru in strpnosti.



Vsi, tako ali drugače vpleteni v ta temni del zgodovine, nenehno ponavljajo, da bomo v trenutku, ko bomo zaprli zgodbe preživelih, zaprli tudi del sebe. Obstajati mora tudi politična volja za spominjanje na grozote 20. stoletja.

Današnja slovesnost v Auschwitzu bo najverjetneje ena zadnjih, na katerih se bodo z obrazom, imenom in vtetovirano številko na roki še predstavile žrtve enega najhujših dogodkov novejše zgodovine. Poleg njih bodo stali mnogi svetovni politiki, člani dobrodelnih organizacij, muzejev. Generacija, ki morda še razume, kaj se je dogajalo v taboriščih in kakšne posledice je to imelo na milijone ljudi med vojno in tudi desetletja po njej.

Boris Hajdinjak lepo sklene: »Najprej moramo govoriti o mrtvih, ker so ti v resnici plačali najvišjo ceno. Auschwitz je tako močan simbol, ker ni evropskega naroda, ki ne bi bil zastopan v moriji. Mlade generacije bogatijo izkušnje starejših, ki so pretrpeli te skrajne situacije. In sam se vedno sprašujem, kako so lahko številni, ko je vse minilo, še našli smisel življenja. Če to ni sporočilo za 21. stoletje, potem res ne vem, kaj je.«

---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.