Šest let, 60 milijonov življenj in gospodarstvo v razsulu

Druga svetovna vojna je trajala šest let, zajela ves svet, zahtevala okrog 60 milijonov življenj in usodno zaznamovala tudi svetovno gospodarstvo. Nemška invazija na Poljsko se je zgodila teden dni po podpisu pakta o nenapadanju med Tretjim rajhom in Sovjetsko zvezo. Poljska ni imela nobene možnosti, da se izvije iz krempljev enega ali drugega zavojevalca – na koncu je 6. oktobra pristala pod jarmom obeh.

Državi sta si tega dne namreč razdelili poljsko ozemlje, Adolf Hitler pa je pričel »mleti« naprej. A podlaga za njegov prihod na oblast se je pričel že veliko prej, po koncu prve svetovne vojne, ko se je zatrjevalo, da je bila to nepreklicno prva in zadnja velika morija. Politiki so brez nje zdržali natanko 20 let.



»Nemčija je po prvi svetovni vojni postala republika, ki je v okviru weimarske ustave delovala kot parlamentarna demokracija. Hitler je na podlagi rezultatov volitev leta 1932, ko je nacistična stranka sicer dobila največ glasov, ni pa dobila absolutne večine. a se je januarja 1933 uspel dogovoriti o podpori in sodelovanju pomembnih  nemških vplivnežev, 30. januarja tega leta strani ostarelega predsednika republike Hindenburga sprejel mandat za sestavo vlade, je okoliščine diktatorjevega prihoda na oblast pojasnil zgodovinar Bojan Godeša iz Inštituta za novejšo zgodovino.

»Tako je prišel na položaj po povsem zakoniti poti. Šele nato je prenehal upoštevati pravila parlamentarne demokracije in jo začel postopno ukinjati ter uvajati osebno in strankarsko diktaturo, ki je bila podlaga za vzpostavitev totalitarne oblasti.«

Gospodarska kriza in nezadovoljstvo tlakovala pot diktatorju

Pogosto se še danes namreč zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da je ena najbolj zloglasnih figur v zgodovini lahko tako mirnih rok sejala smrt.

»Takšen razplet je bil v znatni meri posledica krize liberalne demokracije, ki se je do skrajnosti zaostrila po izbruhu velike gospodarske krize in se iz ZDA razširila po vsem svetu. Poleg izjemnega števila brezposelnih ter posledic versajske pogodbe, ki so jo v Nemčiji doživljali kot veliko krivico in udarec za nacionalni ponos, se je nacizem okoristil tudi z nemško intelektualno tradicijo, ki je bila sovražna do teorij ekonomskega liberalizma. Hkrati je postalo jasno, da so močno načete tudi politične inštitucije in intelektualne vrednote liberalne meščanske družbe 19. stoletja,« dodaja Godeša.



Pod pokrovom je brbotalo, ljudje so bili kronično nezadovoljni, zato je imel Adolf Hitler z obljubo o delovnih mestih in podobi Nemčije, ki bo vstala iz blata kot Feniks iz pepela, dokaj lahko delo. Najpomembnejša prelomnica v letu 1939 tako v resnici je 1. september, a se je vojna v vsej svoji razsežnosti širila in vzplamtevala postopoma ter šele z japonskim napadom na Pearl Harbour decembra 1941 in vstopom ZDA v vojno na strani protifašistične koalicije postala zares – svetovna.

Vendar dr. Godeša misel na tem mestu usmerja deset let nazaj, v leto 1931. Z upoštevanjem azijskega prostora je namreč že japonski napad na Kitajsko leta 1931 moč razumeti kot začetek vojaških agresij, ki se nato nadaljujejo v bolj ali manj sklenjeno in neprekinjeno vojskovanje vse do podpisa kapitulacije Japonske 2. septembra 1945, ki pomeni tudi uradni konec druge svetovne vojne.

Zaton zahodne civilizacije

Na tem mestu je skorajda nepotrebno razpravljati, ali bi se svetovni voditelji takrat odločali drugače, če bi vedeli, kam bodo peljala naslednja leta. Koliko ljudi bo umrlo v strelskih jarkih, kako ostre zobe bo pokazala ruska zima, kakšne spomine ustvarila koncentracijska taborišča. In kako dolgo po letu 1945 bo ves svet še plačeval za to, da nekemu malemu hujskaču niso znali (oziroma upali) reči ne.

»Vojna napoved je imela izjemne in usodne dolgoročne učinke za celotno človeštvo, vendar se tega dejstva zavedamo predvsem s povojne perspektive. V tistem trenutku pa je bilo bistveno spoznanje, da je vojna edino sredstvo, ki lahko prepreči Hitlerju uresničitev njegovih ciljev. Dilema, ki je dalj časa zaposlovala tedanje varuhe svetovne ureditve, čeprav je bilo geslo 'Fašizem, to je vojna!' že zelo zgodaj izrečeno, kako namreč Hitlerja ukrotiti in zadovoljiti, da ne bo več predstavljal grožnje mednarodni ureditvi in miru, in celo iluzije, da bi ga morda uspeli napraviti koristnega člana mednarodne skupnosti, je bila s tem dokončno odpravljena. Z vojno napovedjo je bil postavljen dokončni in nepovratni »ne« Hitlerjevim zahtevam, in v tem je odločilni (sprva seveda predvsem psihološki) pomen te poteze.«



Niti Britanci niti Francozi niso bili pripravljeni na vojno, to je dejstvo. Dejanski premik v glavah obeh pri obravnavi Hitlerja od »troublemakerja« do resnične grožnje svetovni ureditvi in celotnemu človeštvu se je zgodil šele poleti leta 1940, ko je pokoril severno in zahodno Evropo, vključno s Francijo.

»Takšen razplet namreč nikakor ni bil razumljen v delu mednarodne javnosti zgolj kot vojaški poraz, temveč, kot se je izrazil Alojzij Kuhar v nekem govoru poleti 1940, 'Propad zahoda', dokončni zaton dvestoletne tradicije zahodne civilizacije in liberalne demokracije,« pojasnjuje Bojan Godeša.

Slovenija postane »peto kolo«

Seveda je druga svetovna vojna drastično posegla tudi v naš, takrat še jugoslovanski prostor. Slovensko ozemlje so okupirale štiri države: Nemški rajh, Kraljevina Italija, Kraljevina Madžarska in v majhni meri Neodvisna država Hrvaška.

»V okoliščinah, ko so sile osi z vojno skušale vzpostaviti totalitarni in rasistični 'novi red', je slovensko ozemlje v mednarodnih okvirih postajalo vse bolj izpostavljeno zaradi neprikritih teženj sosednjih držav, da si priključijo dele njenega ozemlja. To se je po napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 tudi dejansko zgodilo. Sicer pa sta se vloga in pomen Slovenije kot političnega dejavnika v Kraljevini Jugoslaviji bistveno zmanjšala že s podpisom sporazuma Cvetković-Maček 26. avgusta 1939 in ustanovitvijo Banovine Hrvaške. Sporazum je v veliki meri nastal pod vtisom mednarodnih dogodkov (razpad Češkoslovaške in nastanek slovaške države) in je pomenil eno najpomembnejših notranjepolitičnih sprememb v času prve jugoslovanske države.«



Ustanovitev banovine Hrvaške je pomenila hud udarec za dolgoletno Koroščevo pragmatično taktiziranje, ki Sloveniji ni prineslo zaželenega rezultata, tj. avtonomije, obenem pa je bila slovenska politika, ki v novih razmerah ni več predstavljala pomembnega dejavnika, potisnjena na obrobje političnega dogajanja v Jugoslaviji in pred nove preizkušnje.

Tako je ob neki priložnosti ban Dravske banovine Marko Natlačen celo rekel, da smo Slovenci po podpisu sporazuma Cvetković-Maček v Jugoslaviji postali 'peto kolo', pojasnjuje zgodovinar. Smrt je podobno kot drugod tudi v Jugoslaviji kosila brutalno tako med vojaki kot tudi med civilnim prebivalstvom. Po nekaterih ocenah je umrlo več kot milijon 300.000 ljudi.

Okupacijske sile med vojno do slovenskega prebivalstva niso kazale nobenega usmiljenja in kar najhitreje poskušale potujčiti pridobljena ozemlja. Davek je seveda plačevalo lokalno prebivalstvo – in ga v veliki meri še danes, saj se vedno pogosteje zdi, da Slovenci še vedno nismo razčistili z dogajanjem med in po drugi svetovni vojni.

Zavest o pomenu zmage nad fašizmom premalo upoštevana

Pa ne plamti le pri nas. V Nemčiji se je prvič po koncu druge svetovne vojne v parlament znova uspelo prebiti skrajno desni stranki Afd, z nestrpnostjo, razpihovanjem sovraštva do drugače mislečih, gospodarskimi krizami imajo opravka v Italiji, na Madžarskem, pa tudi drugod. Vse bolj se zdi, da se »pripravlja« teren za novo veliko vojno.

»S totalitarno paradigmo zamejen okvir, ki po padcu berlinskega zidu predstavlja prevladujoč interpretativni model razumevanja preteklosti (predvsem) kratkega 20. stoletja na globalni ravni, je odprl tudi prostor za rehabilitacijo idej in konceptov iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja. Te ideje in koncepti so bili zaradi vloge pri vzponu avtoritarnih in totalitarnih konceptov in nato zaradi sodelovanja s silami osi pri ustvarjanju rasističnega 'novega reda' med drugo svetovno vojno s Hitlerjevim porazom v celoti zavrženi kot družbeno nesprejemljivi,« pojasnjuje Bojan Godeša in dodaja, da je s tem tesno povezano tudi današnje prevladujoče družbeno ozračje.





Razločno in jasno pa lahko ugotovimo, da je zavest o pomenu zmage nad nacifašizmom v drugi svetovni vojni v svetu preprosto premalo upoštevana. Ravno to dejstvo predstavlja jedro problema, ki neposredno zadeva v bistvo današnjih težav, s katerimi se soočata tako Evropska unija kot tudi širša mednarodna skupnost.

In čeprav se osemdeset let po začetku druge svetovne vojne tega časa spominjajo le še redki, se zdi, da je leto 1939 še vedno živo prisotno v sodobni družbi. Dr. Godeša na to pravi, da je poleg marginalizacije in razvrednotenja pomena druge svetovne vojne prišlo v okviru družbenih sprememb, ki so nastale po padcu berlinskega zidu, tudi do prevrednotenja njenega značaja, kar v precejšnji meri pripomore k zameglitvi in relativizaciji vzrokov za njen izbruh.

Takšno stanje je v znatni meri značilno tako za globalno raven kot tudi za razmere pri nas. Vojna se je končala podobno brutalno, kot se je začela - ko so ZDA nad japonski mesti Hirošima in Nagasaki odvrgle atomski bombi, je japonski cesar podpisal nepreklicno vdajo.



Po skoraj natanko šestih letih od začetka najbolj krvavega konflikta v 20. stoletju, je 2. septembra zavladal mir. A za mnoge tudi leta po koncu vojne nikakor niso bila lahka.

Gospodarstvo je bilo v razsulu, možje se s fronte niso vrnili domov, tisti, ki so se, so trpeli za hudim posttravmatskim sindromom, ki mu takrat sploh še niso poznali imena. Tudi medsebojnim notranjim obračunavanjem v posameznih državah ni bilo videti konca - 60 milijonov žrtev je tako zgolj okvir, v resnici jih je druga svetovna vojna povzročila še veliko več.